Osamljenost, banalizirana, a nevarna kot kajenje

V industrializiranem svetu, vse od Daljnega vzhoda do bogatega zahoda, raziskave kažejo, da je osamljenost eden ključnih vzrokov za raznovrstne zdravstvene težave, od izgorelosti do depresije in celo prezgodnje smrti zaradi možganske ali srčne kapi. Kljub temu je še vedno ne obravnavamo kot pomemben zdravstveni problem.

Povezavo med osamljenostjo ali socialno izolacijo ter pojavom koronarne srčne bolezni in možganske kapi so v doslej največji metaanalizi podatkov revidirali že leta 2015. Ugotovili so, da imajo ljudje s slabimi socialnimi odnosi 29 odstotkov več možnosti za nastanek srčno-žilnih bolezni in 32 odstotkov več možnosti za možgansko kap. To je takšno tveganje, kot ga ima za srčno ali možgansko kap pasivni kadilec, so takrat zapisali avtorji. V slabih desetih letih pa se je stanje drastično poslabšalo. Najnovejša metaanaliza, objavljena letos v strokovni reviji Nature, v kateri so sistematično pregledali literaturo od leta 2015 do lani, je pokazala, da imajo osamljeni ljudje kar 56-odstotno povečano tveganje za srčno ali možgansko kap, s tem pa se tveganje za prezgodnjo smrt poveča za 26 oziroma 29 odstotkov. To je takšno tveganje kot pri kadilcih, ki pokadijo do 15 cigaret na dan. Poleg tega je osamljenost, kot poudarjajo raziskovalci, povezana z večjim tveganjem za anksioznost, depresijo in demenco. Prav tako lahko pomanjkanje socialne povezanosti poveča dovzetnost za viruse in respiratorne bolezni.

Pozitivni vpliv dela

Raziskave, ki sta jih izvedla Louise Hawkley in John Cacioppo, so pokazale, da osamljenost zvišuje krvni tlak, negativno vpliva na kognitivne funkcije, povezana je s sladkorno boleznijo tipa 2 in skrajšuje življenjsko dobo. Poleg tega je povezana z večjim tveganjem za bolezni srca in ožilja, demenco, kap, depresijo in tesnobo.

Z evolucijsko teorijo osamljenosti sta avtorja pojasnila, kako so se naši možgani razvili, da dajemo prednost skupnosti, in kako osamljenost v njih sproži biološke odzive, podobne tistim, ki jih doživimo ob lakoti. Hawkleyjeva in Cacioppo sta v svojih raziskavah ugotovila, da je osamljenost biološki signal, ki nas spodbuja k iskanju socialnih stikov, podobno kot nas lakota spodbuja k iskanju hrane. V skrajnih primerih lahko osamljenost postane samouresničujoča se prerokba, ko strah in tesnoba prepričata posameznika, da je osamljenost odraz njegove lastne nevrednosti. Takrat se pojavi kronična depresija.

Če je do nedavnega veljalo, da je osamljenost težava starejših ljudi, pa so zadnje ugotovitve pokazale, da so s kugo 21. stoletja, kot so jo poimenovali pri Združenih narodih že pred leti, množično okuženi tudi mladi odrasli. Umrejo celo do 25 let pred ljudmi, ki imajo trdno socialno mrežo. Pandemija covida je močno povečala občutek osamljenosti med ljudmi, zlasti med mladimi. Richard Weissbourd, psiholog in predavatelj na Harvardu, je že pred pandemijo opazil porast osamljenosti. V raziskavi, ki jo je izvedel med pandemijo, je 36 odstotkov mladih anketirancev poročalo o kronični osamljenosti, medtem ko jih je 37 odstotkov občutilo občasno osamljenost.

Ob tem je opozoril, da je osamljenost zapleteno in subjektivno čustvo, ki ga ni lahko meriti in razumeti. »Osamljenost je večdimenzionalna, vsebuje elemente žalosti, tesnobe, strahu in bolečine. Izkušnja osamljenosti je izredno subjektivna; nekdo se počuti osamljenega v množici, medtem ko je nekdo drug v samoti povsem zadovoljen. Raziskovalci pogosto uporabljajo definicijo osamljenosti kot 'neskladja med želenimi in doseženimi socialnimi odnosi', kar pa je prav tako subjektivno,« je zapisal Weissbourd.

Tudi znanstvenica Lisa Berkman in njeni sodelavci so devet let preučevali razmerje med socialnimi in skupnostnimi vezmi ter stopnjo umrljivosti. Tveganje umrljivosti med ljudmi, ki nimajo skupnosti in socialnih vezi, je bilo dvakrat večje kot pri ljudeh, ki so imeli veliko socialnih stikov. Te razlike so bile neodvisne od fizičnega zdravja, socialno-ekonomskega statusa in zdravstvenih praks. Raziskavo je zaključila med drugim z ugotovitvijo, da imajo ljudje, ki so polno zaposleni in pri svojem delu zavzeti, občutno manj tveganja za osamljenost.

V ločeni ameriški študiji je bilo pri zavzetih zaposlenih 64 odstotkov manj verjetnosti, da bodo osamljeni, kot pri tistih, ki niso zavzeti. Celotna zavzetost ima veliko močnejši učinek kot katerikoli od 12 vidikov zavzetosti, ki jih je preučeval Gallup. Na primer, zaposleni, ki pravijo, da njihovo mnenje šteje, imajo 39 odstotkov manjšo verjetnost, da bodo osamljeni, pri tistih, ki vsak dan delajo tisto, kar najbolje znajo, pa je ta verjetnost manjša za 37 odstotkov.

Zakaj je osamljenost danes tako razširjena? »Eden od razlogov je, da smo postali bolj mobilni in živimo ločeno od prijateljev in družine. Število ljudi, ki živijo sami, je danes najvišje od začetka zbiranja teh podatkov. Sodobni modeli dela, kot so delo na daljavo in kratkoročne pogodbe, zmanjšujejo možnosti za osebne stike. Tudi tisti, ki delajo v pisarnah, se pogosto počutijo odtujene, saj med sestanki in za računalniškim zaslonom redko gradijo globlje povezave,« navaja Vivek Murthy v reviji Harvard Business Review.

Negativni vpliv varnosti in preskrbljenosti

Po svetu so bile zagnane različne iniciative, ki naj bi pripomogle k zmanjšanju osamljenosti. Velika Britanija in Japonska sta ustanovili ministrstvo za osamljenost, ki išče rešitve za izboljšanje socialne povezanosti med prebivalci. Podpornih društev za ljudi, ki nimajo otrok, staršev in drugih sorodnikov, je v zahodnem svetu vse več. Spomnimo na dokumentarec Švedska teorija ljubezni, ki pokaže, kako se je švedska družba z namenom osvoboditve posameznika iz družbenih spon preobrazila v družbo osamljenih in samih. Ustanovljeno imajo vladno službo, namenjeno iskanju svojcev ljudi, ki vsakodnevno umirajo sami v svojih stanovanjih, ne da bi jih kdorkoli pogrešal.

Švedska teorija ljubezni se je začela kot zavestno gibanje v zgodnjih 70. letih, ko so švedski politiki načrtovali močan sistem družbene blaginje. Takratni voditelji so spodbujali idejo, da si vsak član družbe zasluži pravico do zagotovitve osnovnih človeških potreb, kot so stanovanje, hrana, zdravje in izobrazba, pa tudi bolj zaželene družbene ugodnosti, kot so dolge počitnice, čas za družino in finančna pomoč v težkih gospodarskih obdobjih. Čeprav sta predpostavki, da nihče drugega ne potrebuje zaradi finančne odvisnosti in da so ljudje skupaj, ker si to želijo, ne zato, ker morajo biti, v osnovi pozitivni, sta nenamerno razbili tipične družinske in razširjene družinske enote v švedski družbi. Družina je bila preprosto »zamenjana« z odgovornostjo vlade za skrb za državljane. Film dokumentira vsakodnevne naloge zaposlenih na uradu, ki se ukvarjajo z ljudmi, ki so popolnoma sami, in pokaže, da so ljudje lahko na varnem in preskrbljeni, vendar varnost še ne zagotavlja prave sreče v življenju.

»Nove oblike skupnosti se razvijajo in prilagajajo sodobnemu življenju, kar vključuje večji poudarek na virtualnih povezavah. Tradicionalne oblike skupnosti, kot so cerkvene in lokalne organizacije, so v upadu, vendar se pojavljajo nove oblike povezovanja prek spletnih platform, forumov in družbenih omrežij. Te nove skupnosti omogočajo ljudem, da se povežejo z drugimi, ki imajo podobne interese in izkušnje. Nostalgija za preteklostjo pogosto vodi do napačnega prepričanja, da je mogoče preprosto vrniti stare oblike skupnosti. Vendar pa je pomembno razumeti, da se družba nenehno spreminja in da so potrebne nove rešitve za sodobne izzive osamljenosti. Namesto vračanja v preteklost je ključno razvijati in sprejemati nove oblike povezanosti, ki ustrezajo današnjemu načinu življenja,« je pod svojo študijo, objavljeno v reviji Lancet, optimistično zapisal Cacioppo.