Odločevalce bi morali prepričati rezultati, ne nagrade

Kaj vas je kot otroka tako navdušilo, da ste se odločili življenje posvetiti znanosti?

Starši so bili, tako kot mora biti, moji prvi učitelji. In to zelo dobri, ker zame dober učitelj ni tisti, ki uči, ampak tisti, ki zna navduševati, ki zna ustvariti varno okolje za delanje napak, ki ti napake ne šteje v zlo, ampak v dobro, ki ve, da brez napak ni napredka, in da brez dvoma ni novih zadev, je samo plagiatorstvo. To je bilo fino kotišče za to, da sem ohranil radovednost, da so me stvari zanimale, da sem se spraševal, zakaj, in sem odgovor poskušal najprej poiskati sam. Naučili so me, da se brez muje še čevelj ne obuje. Poleg tega sem bil v prijetni šoli, učiteljica za matematiko Matilda Lenarčič me je izredno spodbujala na vseh matematičnih in fizikalnih tekmovanjih v osnovni šoli. Ker vidim pomen ohranjanja radovednosti, bi želel, da to ohrani čim več ljudi, ker je nekaj najlepšega, če se lahko učiš vse življenje.

Kot doktor fizike ste namesto akademske kariere izbrali drugačno pot in pred 22 leti ustanovili Hišo eksperimentov, center znanosti, ki mlade in nekoliko starejše navdušuje nad znanstvenimi dogodivščinami, ki spodbujajo kreativnost in domišljijo. Kaj vas je pripeljalo do takšne odločitve?

Z očetom, ki je tudi študiral fiziko, vendar je pozneje več risal, sva doma delala ogromno poskusov, dostikrat namesto pravljice. Pot me je vodila v študij fizike, ki je bil krasen za moje možganske vijuge, za nekoga drugega pa je to morda študij prava ali lingvistike, vsak ima pač po svoje zavite možgane, in dobro je, da smo tako pisani. Študij fizike zame ni bil težek, v njem sem užival. Na podoktorskem študiju v Albuquerqueju v Novi Mehiki sem delal v laboratoriju, tudi tam smo včasih izvedli kakšne štose in eksperimente. Kolegi so me napotili v San Francisco, v Exploratorium. Takrat nisem vedel, kaj je to, in ko sem ga s sinovoma obiskal, sem ugotovil, da je to tisto, o čemer ves čas razmišljam, pa nisem vedel, da obstaja. Ne bom rekel, da mi je to obrnilo življenje, saj sta mi študij in doktorat dala potrebno orodje, da lahko zganjamo, kar zganjamo v Hiši eksperimentov. Dober študij je tisti, ki te oboroži za življenje, te nauči razmišljati o stvareh, da znaš postavljati hipoteze, da znaš model zgraditi v glavi in ga potem izpeljati v praksi. Če ti izobraževalni sistem da vse to, ti ohrani radovednost, spodbudi tvojo kreativnost, inovativnost, tudi podjetništvo. Kaj je akademska kariera, kaj je cilj nekega navduševalca v osnovni in srednji šoli ali na fakulteti? Cilj je, da navdušiš druge, da radovednost in želja po izobraževanju ostaneta bistvo življenja, in to počnem tudi zdaj.

S Hiško eksperimentov gostujete v šolah po vsej Sloveniji in jih za en dan spremenite v centre znanosti.

Hiška eksperimentov je krasna zadeva. Izdelali smo približno 70 mobilnih eksperimentov in jih še izdelujemo, naš cilj je bistveno več. Če pridemo vsako leto na isto šolo, jim želimo ponuditi drugačen program, in večinoma jim tudi ga. Letos smo začeli hoditi po Hrvaški, verjetno bomo šli tudi v Italijo in Avstrijo. Tako kot Hiša eksperimentov, ki je uradno zaščitena kot intelektualna lastnina in je ni nikjer na svetu, je tudi Hiška eksperimentov zaščiteno ime in je nima nihče drug. Cilj naše hiške je z mobilnimi eksperimenti, ki jih za en dan postavimo v šolo, vrtec ali kraj, narediti neki preboj in ljudi spodbuditi h kritičnemu razmišljanju. Uspeha, ki ga dosegamo, se ne da oceniti s številkami, temveč iz knjige vtisov, ki nam jih šole pošiljajo v obliki tekstov, ilustracij, slik in pesmi, ti vtisi so kvalitativno zelo lepi.

Kako nastajajo vaši eksperimenti?

Hiša eksperimentov je izrazito razvojna institucija. Imamo ogromno glavo pa majhne roke in noge. Polno zaposlenih nas je devet, nekaj jih sodeluje še po avtorski pogodbi. Sodelujemo z več fakultetami, ljubljanska univerza je skupaj s SAZU, IJS, Kemijskim inštitutom in GZS tudi soustanovitelj Hiše eksperimentov. Teh povezav je veliko, pripeljejo dodatno strokovnost in nam dajo dežnik za stvari, ki jih počnemo, da so verodostojne. Imamo krasne tehnike, ampak če bi pogledali našo delavnico, bi se prijeli za glavo in se spraševali, kako lahko tu nastanejo vsi eksperimenti. Naš tim je izrazito razvojen, druge poslušamo in spodbujamo. Lahko imamo nore ideje, ki se ne bodo takoj uresničile in bodo, tako kot velja za znanost, malo počakale na boljše čase. S spodbujanjem in dodajanjem novih znanj se počasi iz tega oblaka ideja kondenzira in nastane nova zvezda. Naš tim je zelo odprt, tudi vemo in povemo, da toliko stvari ne vemo. Stvari želimo poljudno predstaviti, ampak nikoli lagati. V timu o stvareh debatiramo, vsak s svojimi izkušnjami, spoštujemo drug drugega, več poslušamo kot govorimo, dialogi niso dva monologa, ampak diskusija in dogovarjanje. To je recept za vse, ki bi radi naredili kakšen uspešen projekt, tudi družine, če hočejo uspeti.

Koliko eksperimentov ste že ustvarili?

Niti enega nismo kupili, vsi so plod našega znanja in veščin. Večjih eksperimentov je približno 70, mobilnih za hiško prav toliko 70, dogodivščin je okoli 25, prirejamo še druge aktivnosti, delavnice, družinjenja. Skrbimo za kvalitetno preživljanje prostega časa ob diskusiji o znanstveni temi v družini, prirejamo tekmovanje elastomobilov in tekmovanje v odpiranju fizikalnih sefov, tako spodbujamo timsko delo, proces radovednosti, kreativnosti, inovativnosti in podjetništvo.

Med dogodki, ki jih prirejate, je že tradicionalni junijski Znanstival, prav tako novembrski Hišpot ob mednarodnem dnevu centrov znanosti, ko se nekatere ljubljanske zgradbe in lokali v središču mesta za nekaj časa spremenijo v znanstveni laboratorij.

Znanstival, ki bo letos desetič in smo si ga izmislili pred 15 leti, je, tako kot Hiša eksperimentov, edini na svetu. To, kar počnemo, ni popularizacija znanosti in njena promocija, morda smo začeli s to željo. Vendar se je tudi vizija Hiše eksperimentov v 22 letih bistveno spremenila. Naša vizija je zdrava demokracija, izrazita večina ljudi, ki kritično razmišljajo in aktivno ukrepajo. V naši viziji ni besede znanost. Je pa znanstveni način razmišljanja tisto, kar je pravzaprav kritično razmišljanje. Tako bi moral razmišljati vsak človek, ne glede na to, kaj študira, tudi ekonomist, pravnik itd. V vseh primerih se moraš odločati na podlagi svojih prepričanj, ki niso prepričanja, v katera verjameš, temveč tista, do katerih si se dokopal.

Kakšen je vaš moto?

Če hočeš neko stvar narediti dobro, jo moraš najprej dobro premisliti. Za 14. rojstni dan sem si zelo želel zračno puško. Oče mi jo je kupil, ampak na kopitu puške mi je prilepil papir, na katerem je pisalo: Miha, trikrat premisli, enkrat sproži. To je zelo globoka misel. Moto mojega življenja je, da ne poskušam takoj odgovoriti na vprašanja, ampak prej vdihnem, in če so kakšna pomembna, ponavadi rečem, da bom odgovoril jutri. Druge poskušam poslušat, ko mi govorijo in premisliti o tem, kar so povedali in jim čez čas odgovoriti. To velja tudi za dejanja. Trikratni premislek te marsikdaj reši nekaterih situacij. Lepo bi bilo, če bi to počelo več ljudi, vendar tega ne moreš, če najprej samega sebe ne prepričaš, da je to pravi način, zato je utvara misliti, da lahko nekoga spremeniš. To je filozofija zena, mindfulnessa, čuječnosti, kot pravimo v Sloveniji. Da se zavedaš sveta okoli sebe, ne samo, da poslušaš, tudi slišiš, ne samo, da gledaš, tudi vidiš.

Hiša eksperimentov ne prejema rednega financiranja niti od države niti od mesta. Financira se iz projektov, ki vam jih uspe pridobiti, vstopnin ter sponzorskih sredstev in donacij. Ali lahko s tem poslujete?

To vidim kot neke vrste čudež. Očitno delamo dobro, ker dobivamo priznanja. Naredili pa bi lahko še mnogo več, če bi nam država zaupala in našla načine, kako Hiši eksperimentov dati krila. Hiša eksperimentov bi morala imeti takšno popularnost, kot jo ima med ljudmi, tudi med tistimi, ki odločajo, kam gre denar. Če bi dobila ustrezne prostore, infrastrukturo in denar, sem prepričan, da bi bil ta efekt gromozanski. Tako pa lahko delamo pilotne projekte in jih pilotno tudi merimo. Če bi imeli za sabo državo, ki bi rekla, da nam po 22 letih dela za dobro vse Slovenije zaupa in ve, da bomo iz sredstev in prostorov, ki nam bi jih namenili, naredili kar največ in da bomo denar uporabili optimalno, bi lahko že pred mnogo leti imeli Hišo eksperimentov, v katero bi se valile trume in bi bila lahko meka za to področje. Ena od naših aktivnosti je mednarodna šola za izdelovanje in izvajanje znanstvenih šovov, drugi centri znanosti po svetu so nas prepoznali kot vrhunske izvajalce znanstvenih šovov oziroma dogodivščin. Vsako leto izšolamo samo 12 novih ekspertov, ker nimamo dovolj kapacitet. Hiška eksperimentov obišče največ 40 do 50 šol na leto, lahko pa bi jih trikrat ali štirikrat več, toda za to bi potrebovali toliko več osebja, kombijev itn. Vse to je mogoče in to znamo, potrebujemo samo denar in prostore.

Znanstveniki in raziskovalci v civilni iniciativi Shod za znanost in večina znanstvenih institucij opozarjajo na težaven položaj slovenske znanosti, od tega, da bi bile nujne spremembe zakona o raziskovalni dejavnosti, do tega, da bi bilo treba povečati delež za znanost v državnem proračunu. Ali obstaja kreativna pot iz tega začaranega kroga?

Pot je zelo enostavna, nujno je zagotoviti večja sredstva in večji nadzor nad kvaliteto. S tem, ko dobiš več denarja, imaš tudi večjo odgovornost. To je dejstvo. Transparentnost je tu zelo dobra čarobna palica. Težava pa je vedno v kvalitetnem nadzoru, kvalitetni komisiji, ki bi spremljala delo teh, ki razpolagajo s sredstvi. Potrebovali bi dobro vlado in dva dobra ministra, za znanost in izobraževanje, kajti ti dve veliki področji bi morali biti ločeni. V Evropi bomo verjetno obstali samo zaradi našega znanja, če ga bomo imeli. Največja napaka v podjetjih je, da ko jim gre slabo, zaprejo razvojni oddelek. Največja napaka države je, da takrat, ko smo v krizi, ne vlaga v znanost in izobraževanje. Znanost in izobraževanje sta kot glava nekega organizma. Morda lahko živimo brez enega prsta na roki, brez glave pa ne moremo. Čarobna rešitev za znanost in izobraževanje bi bila, da politiki nikoli ne bi zmanjševali sredstev za ti dve področji, kadar je najmanjša možnost, pa bi jih povečali. V Sloveniji imamo dobre potenciale, toda izboljšati bi morali izobraževanje in več vlagati v znanost ter oboje narediti bolj pregledno. 

Kako pa ocenjujete prenos znanja in znanstvenih dosežkov v prakso? 

Tega ni nikoli dovolj. Vedno je možnost za izboljšanje stanja, vendar je najprej treba sejat, da lahko pozneje žanješ. Najprej je treba ogromno vlagati v znanost, ki včasih rodi idejo, ki je družba ali okolje trenutno še ni zmožno sprejet, imamo pa jo na zalogi in pripravljeno, ko bo prišel pravi čas. To ni stran vržen denar, to je denar, ki se bo še kako zelo izplačal šele čez nekaj let. Treba je delati čim več raziskav in znanost, ki jo zganjaš, komunicirati s proizvajalci. Slovencev nas je zelo malo, dobro bi bilo, če bi znali stopiti za isto mizo in bi se znali povezovat. Velika hiba v Sloveniji je, da smo izredno fraktalna družba, kolikor v manjšo celico gremo, ves čas se enako delimo. Vse bolj imam občutek, da Slovenci nismo narod, ampak množica plemen, ki smo skupaj po sili razmer. Včasih je že tvoj sosed drugo pleme. 

Glede na bližajoče se volitve, kakšno je vaše sporočilo kandidatom za državni zbor in vladno palačo?

Delajte za ljudstvo, ne zase. Zaupajte ljudstvu, ker ljudstvo zaupa vam. Tu ste vi zaradi nas in ne mi zaradi vas. Razmišljal sem, da bi pri nas pripravili soočenje vodij strank, ki bi šli po Hiši eksperimentov in kaj povedali o njih. Politika, ki prizna, da česa ne ve, bi izredno cenil, saj to pomeni, da marsikaj ve.
 

Aktivist kritičnega mišljenja