Prostorski podatki so pomembni za načrtovanje v prostoru, vendar na evropski ravni niso niti poenoteni niti dovolj odprti. To pomagajo odpraviti na Geodetskem inštitutu Slovenije, kjer opozarjajo, da je s podatki podprto načrtovanje še premalo uporabljeno, premalo je tudi sodelovanja z javnostjo.

Geodetski inštitut se financira zgolj s projekti: »Večinoma se osredotočamo na tiste, ki se ukvarjajo s prostorskimi podatki, z njihovimi analizami in prikazi. V zadnjem času imamo v hiši dva večja večnacionalna projekta. Prvi se imenuje Harmodata in se ukvarja s harmonizacijo podatkov za boljše upravljanje prostora ob slovensko-italijanski meji. Financiran je iz programa sodelovanja Interreg 2014–2020,« pravi Blaž Barborič z GIS.

Drugi projekt, kjer imajo vodilno vlogo pri koordinaciji, pa je Privlačno Podonavje in poteka v okviru transnacionalnega programa Podonavje. V projektu skušajo na podlagi kazalnikov privlačnosti pokazati razvojne potenciale prostora, ki jih imamo v regiji in omogočajo boljše življenje ljudi.

 

Slovenija je privlačna v veliko pogledih, toda ali je prostorski razvoj pravilno usmerjen?

Barborič: S podatki in kazalniki priložnosti in pomanjkljivosti v Podonavju skušamo vplivati na bolj kakovosten prostorski razvoj. Najbolj pa si za začetek prizadevamo, da bi se tudi na tem prostoru bolj uveljavil podatkovni način odločanja; da se torej ne bi odločali na podlagi mnenj ali intuicije. Podatke smo razdelili v grobe tematske sklope, kapitale oziroma potenciale, značilne za to regijo. Potem smo vsebinske sklope členili po podrobnejših ravneh glede na pričakovanja držav, pa tudi pričakovanja mest in občin. Skupaj smo pripravili nabor kazalnikov privlačnosti, s katerimi prikažemo razvojne priložnosti, ki jih je treba izkoristiti, da bodo ljudje bolje živeli. To so med drugim zaposlitev, investicije, učinkovito upravljanje prostora, gospodarnejša poraba naravnih virov in boljše upravljanje območij narave.

Kako uspešna je Slovenija pri prepoznavanju priložnosti?

Barborič: V jugovzhodni Evropi gospodarski razvoj ni tako hiter kot v bolj razvitih državah na zahodu. Zato je med priložnostmi v Podonavju in na splošno v Sloveniji precej poudarjen turizem oziroma možnost razvoja na podlagi naravnih danosti. Pogosto so smeri razvoja nepremišljene; trajnostni vidik ni postavljen v ospredje, zato se dogajajo neprimerni posegi v prostor. Kapital pride na določeno območje, to pa se začne hitro razvijati brez posvetovanja s strokovnjaki, ni odločanja na podlagi podatkov oziroma kazalnikov privlačnosti, manjka tudi pogovor z lokalnim prebivalstvom. To ni participativni proces, ki ga pogosto poudarjamo kot ključnega za trajnosten prostorski razvoj. Ne težimo le k uporabi podatkov, temveč tudi k večji vključenosti javnosti pri sprejemanju razvojnih prostorskih odločitev.

Tako pri nas postavljamo tovarne na polja, ne pa na degradirana območja.

Barborič: Sodelovali smo pri pripravi metodologije za popis in analizo degradiranih območij v Sloveniji. Dejansko je smiselno nove dejavnosti umeščati na degradirana območja. Precejšen problem je sicer razdrobljeno lastništvo, zato investitorji raje iščejo druga nepozidana območja, kjer teh težav ni. Pogosto so to kmetijska zemljišča. Tako imamo v Murski Soboti primer velikanskega degradiranega območja tovarne Mura, zraven pa načrtujejo povsem novo industrijsko cono.

Geodeti kartirate vsa ta območja, pripravljate 360-stopinjske prikaze, tridimenzionalne modele in podobno. Švicarski geologi predstavljajo podatke z legokockami, da jih približajo sleherniku.

Triglav Čekada: Na geodetskem inštitutu se že zelo dolgo ukvarjamo s fotometrijo in daljinskim zaznavanjem. Rezultat je vedno neka oblika vizualizacije, včasih so bile to karte, v zadnjih tridesetih letih pa je 3D-model. To tudi navadnemu človeku nekaj pove, preprosteje je za odločevalce in za tiste, ki se morajo strinjati z neko politiko. Že dvajset let nadzorujemo rezultate cikličnega aerofotografiranja Slovenije, s katerim že od leta 1972 vsaka tri leta posnamemo celotno državo. Ukvarjamo se še s terenskimi izmerami in tudi aerolaserskim skeniranjem.

Kakšna pomoč so sateliti?

Triglav Čekada: V zadnjem času se ukvarjamo tudi s satelitskimi posnetki. Podatki programov satelitskih opazovanj Sentinel so prosto dostopni dve leti in so precejšen bum v stroki. Satelitski posnetki imajo sicer resolucijo deset metrov, kar mi s cikličnim fotografiranjem Slovenije prekašamo, vendar pa so veliko bolj pogosti, Sentineli posnamejo Slovenijo vsakih pet dni. Tako dobimo časovne vrste, lahko ugotavljamo, kako se razmere lokalno spremenijo v enem letu. Z ministrstvom za kmetijstvo smo, denimo, imeli projekt, v katerem smo dve leti ugotavljali, kako se spreminjajo poljščine. Te smo določali avtomatično, vsaj večje zasaditve.

Spremljate tudi stanje Triglavskega ledenika. Kako mu kaže?

Triglav Čekada: Zadnjih pet let gre ledenikoma na Triglavu in pod Skuto kar dobro, saj imata ugodne vremenske razmere oziroma dve zaporedni zimi z veliko snega. Med letoma 1983 in 2007 sta se zaradi malo snega in toplih poletij krčila, nato pa je bila do leta 2015 večina zim ugodnih, tako da sta konzervirana. Leta 1999 smo sicer že menili, da imata še deset let življenja. Zdaj bi jima dala še deset let, če bodo zime ugodne. Tanjšata se in sta zelo odvisna od snega, ki zapade. Če pa sedanja ledenika primerjamo s tistima leta 1887, opazimo občutno razliko. Povprečna temperatura se je povišala za 1,5 stopinje Celzija, občutno pa se tanjšata vse od leta 1983.

Kakšno vlogo ima pri vašem delu avtomatizacija in digitalizacija?

Triglav Čekada: Avtomatizacija prehaja v vse pore geodezije, vendar mora na koncu vseeno človek določiti, kaj nekje zares je. Nekateri so menili, da bo zdaj, ko so satelitski podatki prosto dostopni, vse izdelano samodejno brez truda. A če ni pravilne osnovne klasifikacije podatkov, lahko dobimo povsem napačne rezultate. Poleg tega moramo vse te podatke interpretirati in se na podlagi tega odločati. Odločevalci pogosto niti ne vedo, kateri podatki, ki bi jih lahko uporabili, vse obstajajo.

To se zdaj spreminja s platformo e-prostor in prostorskim informacijskim sistemom.

Barborič: Slovenija gre v pravo smer optimizacije podatkov in postopkov.

Financirate se izključno s projekti. Kako gre to?

Triglav Čekada: Vse naloge izvajamo projektno, kar pomeni, da imamo podpisane pogodbe. V geodetsko sfero smo vpeti prek Gursa, povezani smo tudi z ljubljansko fakulteto za gradbeništvo in geodezijo, s katerimi sodelujemo v različnih projektih. Prav tako sodelujemo z drugimi ministrstvi, ki se ukvarjajo s prostorom.

Kaj je v Sloveniji prepoznano kot najslabši trend ali praksa?

Barborič: Precej pristojnosti pri prostorskem načrtovanju imajo občine, komunikacija z državo, ki naj bi uravnavala razvoj, bi lahko bila boljša. Večkrat se tako na občinski ravni zgodijo nepremišljeni posegi v prostor, nadzor pa je pomanjkljiv. Zavedanje, da obstajajo podatki in kazalniki, s katerimi bi bile odločitve o spremembah namembnosti zemljišč, širjenju naselij in podobnem boljše, je šibko, a se stanje izboljšuje. Zato smo z ministrstvom za okolje in prostor postavili sistem spremljanja prostorskega razvoja. To je lep primer, kako je treba spremljati izvajanje strategij in prostorskih politik na temelju različnih prostorskih podatkov.

Vsaka strategija bi morala imeti merljive cilje.

Barborič: Temu je tudi namenjen projekt za Podonavje, katerega cilj je izboljšanje življenja v regiji s prostorskimi in razvojnimi politikami ter strategijami, ki jih spremljamo s kazalniki privlačnosti. To je dobra osnova za sprejemanje premišljenih, na podatkih temelječih razvojnih odločitev.

V načrtih hidroelektrarn so izračuni energetskega potenciala reke in potencialnega zmanjšanja emisij, ni pa podatkov o vrednosti narave.

Barborič: Ključno je, da so cilji taki, da jih je mogoče ovrednotiti z merljivimi kazalniki. Vsaka regulacija, zajezitev, sicer vpliva na podzemne vodne tokove, česar se vsi ne zavedajo. Pri aluvialnih vodonosnikih se sprememba hidrostatičnega ravnotežja na eni ravni čuti na drugi ravni. Tako imamo ponekod sušo, kjer je prej ni bilo. Take učinke se tudi da meriti in jih vključiti med kazalnike.

Verjetno s povezovanjem stroke in sodelovanjem s projekti, kot je trasa tretje razvojne osi, ne bi bilo takih težav, kot smo jim priča.

Barborič: Tako je, pri takih projektih je pomembno vključevanje javnosti. To je dolgotrajen proces, ki omogoča pregledno sprejemanje odločitev s širšim družbenim soglasjem. Kolegi, ki so 15 let vodili postopek za širitev letališča in železniške postaje na Dunaju, so z rezultati participativnega načina odločanja zadovoljni. Možnosti za vključitev javnosti pri sprejemanju odločitev je ogromno.