Od igranja videoiger se da zelo dobro živeti

Juš Marušič se je po maturi na koprski gimnaziji odločil, da se resneje posveti videoigri league of legends. Od januarja je 20-letnik član španske ekipe MAD Lions, v kateri igra še en Slovenec, Tim Lipovšek. Letos so v Katovicah osvojili prvo mesto na poletnem turnirju European masters, najmočnejšem evropskem tekmovanju, če izvzamemo profesionalno ligo, v kateri nastopa deset ekip. Za zmago so prejeli 40 tisoč evrov.

Da e-šport – organizirana tekmovanja v videoigrah – postaja vse bolj popularen, ni nič novega. Najboljši igralci polnijo dvorane in navijače spravljajo v ekstazo, v panogi se obračajo milijoni. Ena najbolj priljubljenih iger je league of legends, v kateri se spopadeta dve moštvi s po petimi igralci v podobi domišljijskih likov. Zmaga tisti, ki prej uniči nasprotnikovo bazo. Čeprav se sliši preprosto, gre za zapleteno zadevo, ki se nenehno spreminja, zato si najboljši ne morejo privoščiti oddiha, če hočejo ostati na vrhu.

Med pripravo na intervju sem v skoraj vseh prispevkih našel primerjave med »pravim« športom in e-športom. Najprej se mi je to zdelo absurdno, toda med pretipkavanjem Marušičevih besed sem spoznal, kako podobno izrazoslovje imata omenjeni panogi. Zmage, porazi, sezona, končnica, burn out (izgorelost) … Navsezadnje je tudi »pravi« šport igra, ki na stadione privabi množice in v kateri se obračajo milijoni. Še največja razlika je v fizičnem naporu, ki je med devetdesetimi minutami na nogometnem igrišču neprimerno večji kot med dobro uro za zaslonom. A to še ne pomeni, da v e-športu ni poškodb.

Je zmaga na turnirju na Poljskem vaš največji uspeh v karieri?

Zagotovo. Če izvzamemo deset ekip, ki igrajo v evropski profesionalni ligi, je to tekmovanje najvišjega kakovostnega razreda. Nanj se uvrstiš na podlagi dobrih rezultatov na regionalnih turnirjih. Z zmago smo dokazali, da smo najboljša ekipa zunaj prve deseterice. V pripravljalnem obdobju smo precej enakovredno igrali tudi proti njim.

Ste po dobrih predstavah proti najboljšim pričakovali, da boste osvojili turnir?

Vedeli smo, da smo favoriti, če bomo igrali tako, kot smo med vajami. Sezona se je začela maja in najprej nam ni šlo tako dobro, potem pa smo v končnici napredovali.

Kaj zmaga za vas in vašo ekipo pomeni v prihodnje? Verjetno se boste lahko igri še bolj posvetili kot sicer …

Prihodnje leto si želimo priti v profesionalno ligo. Tam se dogaja vse: kar smo igrali zdaj, je resno, ampak, reciva, polprofesionalno, čeprav smo bili verjetno ekipa z najbolj profesionalnim pristopom. Ali nam bo uspelo, bomo izvedeli januarja, morda malenkost prej. Zdaj imamo odmor, potem pa se bomo začeli pripravljati na turnir, ki bo v Španiji novembra.

Od česa je odvisen preboj v profesionalno ligo?

Od odločitve razvijalcev videoiger Riot Games, ki so ustvarili league of legends in ki tudi organizirajo profesionalno ligo. Če bodo sprejeli prijavo naše ekipe, bomo igrali v njej.

Lanski finale svetovnega prvenstva v igranju igre league of legends so odigrali na nacionalnem stadionu v Pekingu. FOTO: Reuters

Kako nervozni ste med turnirjem? Kako umirite živce, imate kakšno posebno tehniko?

Ko sem bil pred dvema letoma prvič na turnirju, sem bil zelo nervozen, zato nisem igral tako, kot znam. Sčasoma sem se navadil in danes mi zadostuje, da pred dvobojem globoko diham in si prikličem v misli, da sem že večtisočkrat igral to igro in da natančno vem, kaj moram storiti, da bom zmagal.

Ko je leta 2009 izšla league of legends, ste bili že dovolj stari, da ste dobro poznali svet računalniških iger. Jo igrate od začetka?

Začel sem leta 2011. Imam starejšega brata, on mi je pokazal to igro. V srednji šoli je zaradi pomanjkanja časa nisem igral toliko, kot bi si želel. League of legends zahteva ogromno časa, saj se spreminja vsaka dva tedna, zato sem se ji popolnoma posvetil. Čutim, da še nisem dosegel maksimuma.

Kaj najbolj odlikuje dobrega igralca v tej igri? Predvidevam, da jo mora najprej obvladati, obenem pa biti taktično prilagodljiv …

Pomembni so refleksi; kako hitro se odzoveš na poteze nasprotnika. Štejeta tudi poznavanje igre in strateško razmišljanje, saj se stvari zelo hitro spreminjajo. Eden najpomembnejših dejavnikov je, da moraš veliko igrati.

In kdaj je dovolj?

Z ekipo smo vsak dan vadili od pet do šest ur. Poleg tega je vsak igral tudi sam: odvisno od počutja, presoje in volje posameznika. Problem nastane, ko nekateri pretiravajo in zato pregorijo. Tako smo imeli v hiši, v kateri je bila ekipa nastanjena, tudi fitnes, da smo se lahko odklopili.

Veliko profesionalnih igralcev poudarja, kako pomembna je fizična pripravljenost. Ali zanjo skrbite še s čim drugim poleg fitnesa?

Nekajkrat na teden smo tekli, pred najpomembnejšimi dvoboji smo imeli na voljo tudi prostor za meditacijo.

Vam razmere v ekipi MAD Lions omogočajo napredek?

Da, verjetno imamo najboljše razmere od vseh španskih ekip, kar se pozna pri rezultatih. Med pripravami so nam pomagali športni psiholog, trener v fitnesu in dva trenerja.

Z vami igra še en Slovenec.

To je bil eden glavnih pogojev, da sem prišel. Iz izkušenj sem vedel, kako je, če ob sebi nimaš nekoga, s komer se lahko pogovarjaš. Kmalu se počutiš osamljenega in izključenega.

Na kateri poziciji igrate?

Igram Marksmana (Strelca). Najprej je ta pozicija šibkejša in se krepi skozi igro, zato je veliko odvisno od soigralcev, da ji pomagajo na začetku, na koncu pa je glavna. Že pred šestimi leti sem se odločil, da se osredotočim nanjo.

Čeprav po podatkih spletne strani esportsearnings.com za slovenske razmere služite lepe denarce, poleg tega dobivate plačo kot član ekipe, je to vseeno skoraj stokrat manj kot pri najboljših na svetu. Po čem se razlikujejo od vas?

Tako plača, ki je sicer večji del zaslužka, kot nagrade se povečajo, ko prestopiš v profesionalno ligo. V Južni Koreji league of legends igra vsak peti prebivalec, v ZDA pa imajo najboljši igralci milijonske pogodbe in vse poteka na zelo profesionalni ravni. Igra je tam zelo priljubljena, zato je v primerjavi z nami razlika v plačah še precej večja kot razlika v kakovosti posameznih igralcev.

Zakaj se kariera e-športnikov pri league of legends tako hitro konča? Večina jih preneha sredi dvajsetih.

Problem je v tem, da moraš zaradi sprememb nenehno igrati, sicer zaostaneš. Ker se druge e-igre ne spreminjajo tako hitro, je tudi kariera e-športnikov nekoliko daljša. Z leti se igralcu verjetno spremenijo prioritete; ne more več igrati po dvanajst do štirinajst ur na dan. Nekateri končajo kariero tudi zaradi težav z zapestji.

Se z ekipo družite v prostem času?

Med pripravami smo živeli v predmestju Madrida. Večkrat smo šli do središča, se družili ob petkih in sobotah … Pomembno je, da sem v dobrih odnosih s soigralci, saj skupaj preživimo zelo veliko časa.

Je tudi zato tako pomembno, da ste igralci skupaj? Menda se kmalu vračate v Španijo …

Drži, čeprav imajo nekatere večje ekipe, ki igrajo v Berlinu, kjer poteka evropska profesionalna liga, ločene prostore. Živijo in igrajo v ločenih objektih. Očitno se jim zdi, da se tako lažje odklopijo po službi. V Španiji smo stanovali v skupni hiši. Predstavljam si, da imajo starejši raje, da so stvari ločene – meni pa je tak način življenja ustrezal. Igro še vedno dojemam kot hobi in velika sreča je, da je to hkrati tudi moja služba.

Kar 95 odstotkov nastopajočih na tekmovanjih v e-športu je moških. Zakaj ni več žensk?

Verjetno je to povezano s kulturo videoiger, saj jih že v otroštvu igrajo večinoma fantje. Sicer se že ustanavljajo ženske ekipe in lige.

Nekateri league of legends zaradi priljubljenosti primerjajo z nogometom, kadar govorijo o povezavi med športom in e-športom. Se kdaj počutite »zvezdniško«?

Oboževalci se na tekmovanjih želijo slikati ali pridejo po avtogram, ampak vse v normalnih mejah. Drugače je z igralci v profesionalnih ligah: ti so res pravi zvezdniki.

Kako so vašo odločitev za kariero sprejeli starši? Eden najboljših slovenskih e-športnikov Mihael Mehle je moral svoje več tednov prepričevati, da se je lahko preselil v Berlin.

V srednji šoli so mi težili, ker sem veliko igral in se zato malo učil. Prvič, ko sem jim omenil, da bi se s tem ukvarjal profesionalno, so bili proti. Kasneje so videli – tudi brat mi jih je pomagal prepričati – da je to prava stvar zame. Zdi se mi, da večina staršev na začetku ni navdušena nad tem, da se bo njihov otrok preživljal z igranjem videoiger. Toda predvsem v Aziji in Skandinaviji se ta stigma manjša.

Ko sva ravno pri Skandinavcih: kako gledate na youtuberje, ki zaslovijo s komentiranjem videoiger? Najbolj znan med njimi je Šved Felix Kjellberg, ki si je s komentiranjem fortnita »prislužil« 66 milijonov naročnikov.

Svet youtuba je prihodnost. Tam je toliko ljudi, ki gledajo posnetke videoiger, da lahko – če si dovolj sposoben in ti je všeč – zelo dobro zaslužiš kot komentator.

Morda tudi vas mika, da bi to počeli po tekmovalni karieri?

V ekipi nas spodbujajo, da se prenašamo v živo med igranjem in nalagamo videe na youtube ter s tem postanemo čim bolj popularni. Nisem še povsem odločen, kaj bi počel v prihodnosti: ali bi šel na fakulteto in kasneje v »normalno« službo ali bi ostal v svetu videoiger.