Observatorij na letalu

Sofia ali stratosferski observatorij za infrardečo astronomijo je letalo boeing 747SP, ki ima na krovu teleskop s premerom 2,7 metra. Letalo se med deseturnim poletom dvigne od 12 do 14 kilometrov visoko, kjer je infrardeče sevanje še neokrnjeno (atmosfera namreč absorbira večino infrardečega sevanja) in teleskopu razkriva rojevanje in umiranje zvezd, meglice in galaksije, črne luknje, planete, komete in asteroide v našem osončju. Sofia, ki vesolje opazuje v bližnje, srednjevalovni in daljno infrardeči svetlobi - torej v skoraj celotnem spektru, je partnerski projekt Nase in Nemškega vesoljskega centra.



Na teden poleti do štirikrat. Večinoma vzleta z letališča Palmdale v Kaliforniji, za opazovanje južnega neba pa odleti tudi na Novo Zelandijo. Njegova največja prednost je mobilnost, saj lahko opazuje prav iz vsakega kotička Zemlje, denimo nad oceani, poleg tega je vzdrževanje in posodabljanje enostavno.



Letalo je prvič poletelo ponoči 26. maja 2010 kot naslednik observatorija Gerard P. Kuiper na letalu Lockheed C-141A Starlifter. Že na krstnem poletu je teleskop opazoval toploto, ki je izvirala iz globljih plasti Jupitra in si pot v vesolje utirala skozi goste oblake. Opazoval je tudi galaksijo Messier 82, v kateri se rojeva na tisoče zvezd.

Sofia je v planetarni meglici NGC 7027 prva odkrila helijev hidrid, ki velja za prvi tip molekul, ki se je oblikoval v vesolju, komaj sto tisoč let po velikem poku.

Odkrili so še, da se kompleksne molekule v meglici NGC 7023 preoblikujejo v večje, še kompleksnejše, ko jih doseže sevanje bližnjih zvezd. To je bilo za raziskovalce presenečenje, saj bi pričakovali ravno nasproten učinek, njihovo uničenje. A takšni dogodki bi lahko pod pravimi pogoji pripeljali do razvoja življenja. 



Opazovanja v meglici Orion so pripomogla tudi pri dognanji, kako mlade zvezde z zveznim vetrom ustvarijo mehurček okoli sebe in tako onemogočajo oblikovanje novih zvezd. S Sofio so odkrili še planetarni sistem pri zvezdi Epsilon Eridani, ki je podobna našemu Soncu v mladih letih.  V sistemu dvojne zvezde BD +20 307, od nas ležeče 300 svetlobnih let stran, pa so z observatorijem odkrili posledice trčenja dveh skalantih planetov. V podobnem trčenju naj bi nastala tudi naša Luna. Z observatorijem so med drugim opazovali tudi Plutona, pa tudi kamen Arrokoth v Kuiperjevem pasu, ko so ju izbrali za cilje sonde New Horizons.