Leta 2000 kljub prelomu tisočletja ni bilo konec sveta. Telefonirali smo z nokiami, na glasbenih lestvicah so kraljevali NSYNC, Britney Spears in Eminem, Slovenija pa je na poletnih olimpijskih igrah v Sydneyju osvojila prvi zlati kolajni. V vesolju so medtem sestavljali ogromen vesoljski bivalni laboratorij, ki je 2. novembra 2000 pričakal prve stanovalce: ameriškega astronavta Billa Shepherda ter ruska kozmonavta Sergeja Krikaleva in Jurija Gidzenka. Od takrat ni minil dan, da bi bila Mednarodna vesoljska postaja nenaseljena.

»Prvi dan na postaji je bil hektičen. Iskanje opreme, izvajanje uvodnih postopkov. Dobro se je izšlo, ne brez težav, ampak k sreči brez več­jih napak,« se je pred leti za portal space.com prvega dne bivanja na postaji spominjal ameriški astronavt Bill Shepherd. Prvo dolgotrajno odpravo na ISS je opisal: »Bilo je tako, kakor če bi hkrati še gradili hišo in že živeli v njej.«



Mednarodna vesoljska postaja (ISS) je od leta 2000 zrasla v 420-tonsko konstrukcijo, katere gradnja je stala več kot sto milijard dolarjev. Vsako leto članice postaje za njeno vzdrževanje in polete namenijo okoli štiri milijarde evrov. A še tako vrhunski laboratorij ni večen in v zadnjem času se je zvrstilo kar nekaj težav, k sreči nobena ni ogrožala posadke. Ogrom­no težav pa ima tudi planet pod njo, zato se vseskozi slišijo očitki, da bi denar, namenjen za postajo in druge vesoljske programe, lahko porabili koristneje. Tudi glede vprašanja, ali je postaja prispevek širši skupnosti, so mnenja deljena.

Neštete koristi

A kakor poudari astrofizik dr. Jure Japelj, igra ISS pomembno vlogo na različnih področjih. »Astronavti na postaji izvajajo številne eksperimente na področjih, kot so astrobiologija, fizika materialov in tekočin, vesoljsko vreme in človeška fiziologija. V mikrotežnosti med drugim pridemo do novih spoznanj o človeškem telesu, ki bi nam lahko pomagala pri razumevanju bolez­ni, kot sta osteoporoza in mišična atrofija. Fiziki in astrofiziki imajo na postaji več instrumentov: z detektorjem AMS iščejo temno snov, s teleskopom NICER pa proučujejo nevtronske zvezde in aktivna galaktična jedra. Poleg temeljne znanosti pridobivamo tudi praktične izkušnje o življenju v vesolju. Razmere v vesolju so človeku in tehnologiji neprijazne in nepredvidljive. Le daljše bivanje v vesolju nas lahko pripravi na podvige v prihodnosti, kot sta vzpostavitev postaje na Luni in potovanje človeka na Mars.«



Do zdaj je na postaji, ki z nekaj manj kot 28.000 kilometri na uro drvi okoli Zemlje in jo obkroži vsakih 90 minut, prebivalo 240 ljudi. Na 109 metrov dolgi konstrukciji je prostor za življenje in delo podobno velik kot trup letala boeing 747. Na postaji je šest spalnih kotičkov in dve kopalnici (nedavno so dobili novo stranišče, ki je prilagojeno tudi ženski anatomiji), telovadnica in priljubljena razgledna kupola, ki astronavtom ponuja 360-stopinjski razgled na vesolje ter Zemljo z modrimi oceani, sončnimi vzhodi in zahodi, severnimi siji, grozečimi vremenskimi tvorbami, požari in nočnimi lučmi, ki razkrivajo, kako poseljen je planet.



Ravno osupljive fotografije našega planeta vedno znova pritegnejo širšo javnost, pa tudi posnetki zabavnih trenutkov, ki jih prek družbenih omrežij astronavti in kozmonavti delijo s svojimi sledilci: igranje kitare, žongliranje z lebdečimi kapljicami vode, sestavljanje pice ali demonstracija spanja v pokončnem položaju.



Večino časa sicer astronavti posvetijo vzdrževanju postaje in znanstvenim eksperimentom. A že sami po sebi so poskusni zajčki; ISS je namreč edini kraj, kjer lahko proučujejo dolgoročne učinke mikrogravitacije na telesno in duševno zdravje.



»Je postaja vredna svojega denarja? Precej znanstvenikov bi reklo, da ni, da bi denar lahko porabili za druge raziskave. A številnih eksperimentov, ki jih astronavti danes izvajajo na postaji, ne bi mogli izvesti nikjer drugje. Temeljna znanost tudi ni vse. Če se nam to zdi smiselno ali ne, bomo v ne tako daljni prihodnosti poslali človeka na Mars. Izkušnje z bivanjem na ISS so pri tem neprecenljive,« je jasen dr. Japelj.

Simbolni pomen in navdih

Vesolje je bilo v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja kraj političnega tekmovanja, nato pa je prevladalo soglasje, da brez sodelovanja ne gre. Ker so odprave drage, so zdaj skoraj vse plod sodelovanja vsaj nekaj držav. Nasa je idejo o vesoljski postaji zasnovala sredi 80. letih, ko so že imeli uspešen poskus s postajo Skylab, a zavedali so se, da bo to drag in tehnološko zahteven podvig. Po razpadu Sovjetske zveze so ZDA izkoristile priložnost za tes­nejše sodelovanje z Rusijo, kjer so imeli bogate izkušnje s Saljutom in Mirom. Glavne partnerice projekta ISS so tako postale ameriška vesoljska agencija Nasa, ruska agencija Roskosmos, evropska Esa, japonska agencija Jaxa ter kanadska CSA.



»Morda najpomembnejša vloga postaje je pravzaprav simbolna,« poudari dr. Japelj. »Na njej že dvajset let sobivajo in sodelujejo astronavti in kozmonavti iz držav, ki sicer med seboj nimajo najboljših političnih odnosov. Predstavlja ideal, ki ga na Zemlji ne moremo doseči. Po drugi strani pa je navdih mladim.«



Omenjene agencije so glavnino postaje sestavljale med letoma 1998 in 2011. Šestnajst modulov in druge kose postaje so v vesolje pritovorili z 42 poleti; 37 poletov so opravili raketoplani, pet pa ruski protoni ali sojuzi. Prvi modul, ki so ga utirili v orbito, je bila Zarja, ki so jo izstrelili 20. novembra 1998. Raketoplan je dva tedna pozneje pripeljal še modul Unity. Astronavti so ju sestavili, nato je postaja dobivala nove in nove kotičke. Zdaj je štirikrat večja od nekdanje ruske postaje Mir in petkrat večja od ameriškega Skylaba. Kar nekaj let so bili astronavti bolj kot ne le inženirji, ki so sestavljali postajo, šele v zadnjih letih so na njej astronavti znanstveniki, ki so v sodelovanju z znanstveniki na Zem­lji skupno opravili več kot 3000 eksperimentov.



Na ISS so doslej bivali posamez­niki iz 19 držav, a med njimi ni Kitajske, ki se želi vriniti med največ­je vesoljske velesile. Američanom je namreč z Rusi še uspelo preseči nesoglasja (kar se jim je v zadnjih letih še kako obrestovalo, saj so bili pri prevozu posadke povsem odvisni od ruskega sojuza), niso pa zgradili dovolj velikega zaupanja v kitajski vesoljski program, češ da jim bodo Kitajci ukradli vesoljsko tehnologijo in jo preuredili v vojaške namene. Razlogi v imenu nacionalne varnosti so morda res na majavih temeljih, a tajkonavti na ISS ne smejo, zato pospešeno gradijo lastno postajo, ki naj bi bila končana že čez dve leti.

Rok uporabe se izteka

Nasa bo ISS financirala še nekaj let, v tem času pa bo vajeti prepuš­čala komercialnim podjetjem, ki igrajo vse bolj vidno vlogo v vesolju. Dolgoročno želi Ameriška vesoljska agencija postati le ena izmed strank, ki od neodvisnih, komercialnih ponudnikov zakupuje prostor v bivalnih prostorih v nizkozemeljski orbiti. Njihov najpomembnejši cilj je zdaj namreč polet na Luno, za kar pa so eksperimenti na ISS še kako potrebni.



Nasa je lani dopuščala tudi polete zasebnih astronavtov na ISS in bivanje do trideset dni, turiste pa namerava na postajo voziti tudi Rusija, ki ima zdaj prazen sedež, saj so Američani letos po dolgem času dobili lastno kapsulo za prevoz posadke – Spacexov Dragon.

Zanimanja za uporabo prostorov na vesoljski postaji je še vedno dovolj tako med zasebnimi podjetji kot v zadnjem času v zabavni industriji. Teksaško podjetje Axiom Space ima načrte za lasten modul, kjer bi bivali in opravljali eksperimente, ameriški in ruski ustvarjalci se dogovarjajo za snemanje filmov, menda je prodanih tudi že nekaj turističnih aranžmajev.



A vse to verjetno ne bo dovolj za vzdrževanje ostarelega tehnološkega čudeža. Ruski kozmonavt Genadij Padalka je nedavno izjavil, da je nekaterim delom postaje rok uporabe pretekel že pred leti. »Vsi moduli na ruskem segmentu postaje so dotrajani,« je dejal kozmonavt, ki je v vesolju – tako na postaji Mir kot ISS – preživel rekordnih 878 dni. Prej ali slej torej tudi Mednarodno vesoljsko postajo čaka podobna usoda kot Mir, Saljut in Skylab: padec v atmosfero in uničenje v plamenih.