Nemška dvojčka na poti proti Soncu

Sondi Helios 1 in 2 so zgradili v Zahodni Nemčiji, ameriška vesoljska agencija je prispevala raketi za izstrelitev Titan III/Centaur. Prvo so v heliocentrično orbito, da bi proučevala sončne procese, poslali s Floride 10. decembra 1974 in drugo 15. januarja 1976. Plovili sta bili tako rekoč identični, je pa imela dvojka posodobljene sisteme, ki so ji omogočali daljšo življenjsko dobo. Njuna naloga je bila proučevanje procesov na Soncu.


 
Sondi sta bili izredno hitri. Helios 2 je s hitrostjo 252.792 kilometrov na uro postavil težko ulovljiv rekord, ki se je obdržal kar nekaj desetletij. Nato je postavil še rekord v razdalji, ki ga je ločevala od Sonca. Za kar tri milijone kilometrov bližje je dvojka potovala od predhodnice in 17. aprila 1976 dosegla najbližjo točko, in sicer 43,43 milijona kilometrov, kar je bližje od Merkurjeve orbite. Oba rekorda je zdaj že presegla solarna sonda Parker, ki bo v prihodnjih letih presegala tudi lastne rekorde. Konec leta 2024 bo okoli Sonca drvela s hitrostjo več kot 700.000 kilometrov na uro, od površja pa bo oddaljena vsega 6,2 milijona kilometrov.   
 
Nemški sondi sta takrat pridobili za znanstvenike zelo pomembne podatke o sončni plazmi, vetru, kozmičnih žarkih, magnetnem in električnem polju. Sonce sta opazovali v desetletnem obdobju od sončnega minimuma do maksimuma. Med drugim sta zbirali podatke o širjenju sončnega vetra. S podatki Voyagerjev in Pioneerjev so znanstveniki lahko tudi določali, kako se to širi na velikih razdaljah od Sonca.
 
Heliosa sta zbrala tudi podatke o kometih, saj sta plovili opazovali tri komete: C/1975 V1 (West) leta 1976, C/1978 H1 (Meier) novembra 1978 in C/1979 Y1 (Bradfield) februarja 1980.
 
Oddajnik za prenos podatkov na Heliosu 2 je odpovedal 3. marca 1980. Plovilo so 7. januarja 1981 dokončno ugasnili, da morebitni signali ne bi motili drugih plovil. Helios 1 je deloval do 10. februarja 1986. Sondi sta še naprej v orbiti okoli Sonca.