»Nekateri name gledajo kot na nevarnost, kot da počnem stvari v nasprotju z naravo ali bogom«

Ljubljana – Kiborški umetnik Neil Harbisson je barvno slep, a barve »sliši«, pa ne z ušesi, ampak prek čipa, zraščenega z lobanjsko kostjo, iz katere vodi kamera. Njegov »pogled« v barvno lestvico seže precej dlje kot moj ali vaš, saj zaznava tudi infrardeči in ultravijolični spekter. Tako, pojasni malo za šalo malo zares, ne potrebuje posebnih opozoril vremenoslovcev, kdaj se je zaradi čezmernega ultravijoličnega sevanja bolje izogibati soncu. 

Ko gre v galerijo, kjer mi uživamo v tišini, je zanj to kot obisk koncerta, saj Picasso in Warhol postaneta skladatelja. Pesmi in govor na drugi strani lahko upodobi v barvastih črtah.

Takšne zvoke sliši ob pogledu na različna umetniška dela: 





Napravo, ki mu prek vibracij pošilja informacije v možgane, kjer se pretvorijo v zvočne signale, ki jih nato poveže s posamezno barvo, si je vsadil leta 2004 in počasi, ko je vsadek postajal del njegovega telesa, se je spreminjala njegova identiteta. Predstavlja se kot kiborg – biološko bitje, nadgrajeno s tehnologijo. »Ne nosim antene, imam anteno. Enako kot ne nosim nosu, ampak ga imam.«


 

Postajanje kiborg

»Ko sem se imenoval za kiborga, so mi številni odvrnili, da sem zdaj manj človek in da je to slabo. Čutim se kot človek, a ne stoodstoten, saj del mene ni človeškega izvora. Ne razumem, zakaj bi bilo to slabo. Nekateri name gledajo kot na nevarnost, da je to, kar počnem, v nasprotju s pojmom biti človek, v nasprotju z naravo ali bogom. Zato dobivam tudi sovražna sporočila.«

Po njegovem mnenju je zdaj čas, da začnemo spreminjati sami sebe, in ne le sveta okoli sebe, ki smo ga po mnenju strokovnjakov (žal v mnogih pogledih negativno) spremenili v takšni meri, da bi morali sedanjo dobo imenovati antropocen. »Za planet bi bilo dobro, da bi spreminjali sebe.« Namesto da ustvarjamo umetne luči, ustvarimo raje čutilo, ki nam bo omogočalo nočni vid, in tako bomo pripomogli tudi k zdravju planeta, predlaga. 

»Nismo bili vseskozi ljudje. Sprva smo bili bakterije, nekdaj smo živeli na drevesih, zdaj pa se torej imenujemo ljudje. Ampak pri tem ne bo ostalo.« 

Je to, kar počne, nova stopnička v evoluciji? »Da, imeli bomo možnost, da se odločimo, kakšne nove organe želimo kot vrsta. Ampak tega ne vidim kot nadgradnjo v superljudi; ne govorim o superiornosti. Te evolucije ne vidim kot nekaj, kar nas bo naredilo za bogove. Dodajanje čutil nima nič s postajanjem boljši ali slabši. Številne živalske vrste imajo precej več čutil, pa zaradi tega niso nič boljše ali slabše. Le drugačne. Sprejeti moramo raznolikost.«  

Ker ljudje očitno še ne sprejemamo drugačnost, čeprav, kot poudari, se je odnos do njega pozitivno spreminjal, je s prav tako kiborškima umetnikoma Moon Ribas in Manelom Munozom ustanovil transvrstvno društvo, kjer se povezujejo številni, ki se čutijo drugačne. 


 

AI : AS

Njegovi eksperimenti ne vodijo v zviševanje inteligence, ampak v bolj intenzivno občutenja sveta. Številni nadgradnjo ljudi s tehnologijo vidijo kot edino možnost v tekmi z vse bolj pametno umetno inteligenco (AI). Tako je, denimo, skupina premožnih, med njimi Elon Musk, ustanovila podjetje za razvoj tako imenovanega neuralinka – nekakšne povezave možganov in strojev, da bi človek z dostopom do informacij nadzoroval grozečo AI. 



Pa je umetna inteligenca tista, ki se je moramo bati? »Bati bi se morali le človeške inteligence,« meni mož z anteno. »Človek je tisti, ki narobe uporablja tehnologijo. Jaz ustvarjam umetna občutja (AS – artificial sense), in ne umetne inteligence. Če se združimo z AI, nam bo tehnologija narekovala pamet, po združitvi z umetnimi čutili pa so se morali moji možgani kljub vsemu učiti imena barv. AI tega sodelovanja ne potrebuje, moji možgani bi samo ponavljali po nareku, z AS pa sodelujem, kar je po mojem bolj učinkovito, globlje in bolj magično. Tudi pridobljeno znanje je le posameznikovo, tako kot z očmi imam s to tehnologijo drugačno zaznavanje sveta, kot bi jo imel kdo drug.«
 

Oranžni ljudje 

Zaradi barvne slepote vidi svet kot črno-belo televizijo. Z napravo tako z obrazov ljudi zaznava tone, ki jih nato znova poveže z barvami. Ljudje po njegovem nismo črni in beli, ampak oranžni. »No, črni so temno oranžni, beli pa svetlo oranžni,« je pripomnil na konferenci v Ljubljani, kar je občinstvu narisalo nasmeške, v glavo pa nam je šinila podoba znanega tujega politika. 
 

Antena plod tudi slovenskega znanja 

Ker je šlo za umetno napravo, je imel leta 2004 veliko težav najti kirurga (njegovo ime ostaja skrivnost), ki bi mu jo vsadil. Marsikaj bi lahko šlo narobe, njegovo telo bi čip lahko zavrnilo. Pa ga ni. 

Harbisson tokrat ni prvič v Sloveniji. Še več, njegova antena je deloma slovenska. Pri razvoju mu je pomagal Peter Keše. Antene ne more ugasniti, saj zanj to ni več naprava, kakor sem jo v pogovoru večkrat imenovala tudi sama, ampak organ. »Lahko jo prekrijem, tako kot prekrijem oči, da ne vidim, ali si zatisnem ušesa, da ne slišim.«

Zvočna lestvica: 



Delno jo kljub temu lahko zamenja, kar je z glavo antene tudi storil. »Kovina je že stara. Moral jo bom zamenjati, saj se preveč maje. Samo žico bom moral odstriči in nastaviti novo. To lahko naredim in bom naredil pred občinstvom, kot v starih časih, ko so operirali pred javnostjo, kakor da gre za nekakšen teater.« Težje bi vsekakor bilo zamenjati čip, ki je, kot že omenjeno, zraščen s kostjo. 


 

Ni ostalo le pri anteni 

Seveda si kot umetnik želi eksperimentirati s še drugimi čutili. Tako si je maja skupaj s kolegoma Ribas in Munozom na zadnji strani pregiba kolena vstavil kompas oziroma napravo za čutenje zemeljskega magnetnega polja. »Številne vrste čutijo, kje je sever. Ptice lahko potujejo s pomočjo magnetskega polja. Menim, da smo ta občutek le izgubili. Tudi nekatere študije kažejo, da smo včasih imeli to sposobnost, da smo to čutilo imeli za koleni. Zdaj imam še šive in še ne čutim ničesar. To ni poskus, da bi ustvaril novo čutilo, ampak da bi zbudil speče. Kompas dojemam kot budilko,« pojasni in doda, da bodo verjetno julija enako napravo vstavili tudi v drugo nogo. »Mora biti uravnoteženo.« 

​
 

Dojemanje časa 

Na lastni koži oziroma glavi želi preizkusiti tudi Einsteinovo teorijo relativnosti ali povedano drugače: rad bi se igral s časom. »Vsi imamo občutek za čas, nimamo pa organa za čas. Imel bom nekakšen krog okoli glave, organ, ki mi bo dovoljeval občutenje kroženja Zemlje okoli svoje osi v 24 urah. Rad bi videl, ali lahko spreminjam svojo percepcijo časa. Torej: če bom hotel, da kaj traja, bom čas poskušal upočasniti – ali pa ga pohitril. Če bom zavrtel, bom imel občutek, da potujem v času. Tako bi lahko spremenil tudi svoje dojemanje starosti.« Mu bo uspelo? To bo jasno že poleti, ko bodo vstavili napravo.