Ob razmahu bolezni covid 19, ki jo povzroča virus sars-cov-2, je naravno, da pandemijo primerjamo z drugimi izbruhi, epidemijami in pandemijami v zadnjih desetletjih. Najpogosteje se spomnimo pandemije smrtonosne španske gripe, ki se je pojavila leta 1918 in je pomorila od 17 do 50 milijonov ljudi po vsem svetu. A takrat so bile razmere povsem drugačne. 

Nato so se pojavili še drugi virusi gripe – H2N2, H3N2, nato sars in mers, ki spadata med koronaviruse, ebola, zika ... Do zdaj smo omenjene uspešno obvladali, večino z znanjem in pravilnim ravnanjem (pa tudi z nekaj sreče). Razmah (virusnih) bolezni je sicer odvisen od različnih dejavnikov, od narave samega povzročitelja do higiene, razvoja cepiva in političnih okoliščin.  
 

Španska gripa

Z virusom gripe tipa A H1N1, ki se je pojavila ob koncu prve svetovne vojne, je po podatkih večine študij zbolela tretjina svetovnega prebivalstva – okoli 500 milijonov ljudi. Po najvišjih ocenah jih je umrlo okoli 50 milijonov (po nekaterih virih tudi do 100 milijonov), danes bi to pomenilo 200 milijonov ljudi. Najgloblje je zarezala v populacijo, staro med 15 in 35 let, torej ni najbolj prizadela starejših, kakor opažamo pri covidu 19. V New York Timesu (v članku Coronavirus Is Very Different From the Spanish Flu of 1918. Here’s How) so zapisali, da je bilo starejšim morda prihranjeno, ker so bili vsaj malo odporni, saj je po nekaterih teorijah desetletja pred pojavom smrtonosnega seva krožil podoben, a ne tako smrtonosen virus. Tega je populacija prebolela in razvila nekaj antiteles. Glede smrtnosti med otroki pa bi razlaga lahko bila, da so najbolj ranljivi umrli zaradi drugih virusnih bolezni – ošpic in noric.



Pri virusih influence je treba vedeti, da se nenehno spreminjajo in poskušajo prelisičiti naš imunski sistem. Ko pride do zelo uspešne kombinacije, ki je tudi ustrezno invazivna ter populacija za njo še ni prekužena, se zgodi epidemija, pojasnjuje dr. Metka Paragi z oddelka za javnozdravstveno mikrobiologijo v Nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in hrano. 



Pred sto leti je bil svet zelo drugačen. Ne le, da je bil ranjen zaradi prve velike morije, zdravniki niso virusa še nikoli videli. Vedeli so le, da ti mikroorganizmi obstajajo, danes pa, kot je bilo v primeru sars-cov-2 že narejeno, lahko zelo hitro preučijo genski material in začno razvijati cepivo. Teh seveda takrat še ni bilo, prav tako ne antibiotikov, ki bi zdravili morebitne sekundarne bakterijske okužbe.


 
Virus je bil zelo nalezljiv. Oboleli so imeli sprva simptome gripe – glavobol, utrujenost, kašelj, prebavne težave, po nekaj dneh je virus močno prizadel pljuča, številni so razvili pljučnico. Smrtnost ocenjujejo na vsaj dva do 2,5 odstotno, kar je precej višje od virusa navadne gripe. Upoštevajoč zgornje podatke o obolelih in umrlih, je jasno, da se matematično številke ne izidejo. Problem je, da gre za ocene tako pri številu obolelih kot umrlih, vseh smrti tudi niso pripisali gripi, ampak drugim vzrokom. Prav tako so prve študije, ki so ugotavljale številke, nastajale pred več desetletji, nekateri epidemiologi danes zato navajajo precej višji odstotek smrtnosti – od šest do celo desetodstotno stopnjo smrtnosti. Gre za globalno povprečje, lokalno so ponekod beležili le enoodstotno smrtnost, drugod pa tudi 90-odstotno.

Strokovnjaki še danes ne vedo, kje se je H1N1 prvič pojavil – morda na Kitajskem, Franciji ali Veliki Britaniji, v ZDA so izbruh bolezni zaznali marca 1918 v vojaški bazi v Fort Rileyju v Kansasu; zagotovo pa se ime zmotno povezuje s Španijo. Tam so med prvimi poročali o epidemiji bolezni, saj je bila država v vojni nevtralna in cenzura ni bila ostra. Med drugim jo je staknil tudi španski kralj Alfonso XIII, zbolelo je toliko ljudi, da je zdravstveni sistem v Madridu klecnil. O nenavadni bolezni so nato spomladi leta 1918 začeli pisati tudi drugi mediji, še posebej na Otoku, in prijelo se je ime španska gripa.


 
Začetek izbruha bolezni je sovpadal s (skorajšnjim) koncem prve svetovne vojne in vojaki, vračajoči se v domače kraje, so s seboj prinesli tudi virus. Nasveti so bili podobni kot zdaj, čim manj stikov, nekatere vasi so se povsem odrezale od sveta, vlakom niso dovolili, da bi ustavljali na njihovih postajah. Zaprli so šole, cerkve, gledališča. 

A nasveta v času propagande ob koncu vojne niso vsi upoštevali in to je bilo pogubno. Septembra 1918 se v Philadelphii niso odpovedali paradi, s katero so promovirali kupovanje državnih obveznic za poplačilo vojnih stroškov. Virus H1N1 je takrat že krožil po ulicah mesta s 1,7 milijona prebivalcev, saj je bilo v dneh okoli 19. septembra okuženih okoli 600 mornarjev. Dober teden kasneje se je na ulicah zbralo okoli 200.000 ljudi. Teden dni po paradi je bilo obolelih 45.000 ljudi. Mesto se je nato ustavilo. V naslednjih šestih tednih je umrlo več kot 12.000 prebivalcev. Seveda ne gre vse pripisati paradi, k širjenju virusa je pripomoglo gosta naseljenost in nizki življenjski standardi. A razvidno je, kako zelo pomembno je ukiniti masovna druženja. 

Zdravnik v vojaški bazi Camp Devens pri Bostonu je kolegu v pismu 29. septembra 1918 razvoj bolezni opisal takole: »Epidemija se je začela pred štirimi tedni in se je tako hitro razvila, da je baza moralno strta in vso ostalo delo je ustavljeno. Bolezen se začne kot napad gripe, po hospitalizaciji se razvije v najhujo pljučnico, ki sem jo videl. Dve uri po sprejemu se po obrazu pojavijo rdeči madeži, še nekaj ur kasneje se razvije modrikavost, ki je tako huda, da težko ločiš temnopolte od belcev. Nato je le vprašanje ur do prihoda smrti. Hlastanje za zrakom, dokler se ne zadušijo. Grozno je. Nekako še prenašaš videti enega, dva ali dvajset mož umreti, dotolče pa te, ko jih vidiš padati kot muhe.«

Tako kot s bojijo v razmahu trenutne pandemije, je bilo prizadeto gospodarstvo, ki je bilo obubožano že zaradi vojne. Ker je bilo obolelih toliko, ponekod niso mogli pospraviti jesenskega pridelka. Je pa bilo tudi v tem primeru nekaj vojnih dobičkarjev – nekatere pogrebne službe so za šestkrat povišale cene. Ponekod je bilo trupel sicer toliko, da so morali odpreti nova pokopališča, grobove so morali kopati svojci.
 
Število obolelih je začelo upadati šele spomladi leta 1919, pandemije je bilo konec poleti tega leta, ker je populacija razvila boljšo imunost. »Zaenkrat je smrtnost, v primerjavi s špansko gripo, pri covidu 19 manjša, tudi javnozdravstveni sistem je danes veliko bolje organiziran in ni pričakovati razsežnosti španske gripe,« miri dr. Paragijeva, a dodaja, da pa se bodo pokazale pomanjkljivosti tega sistema in bo vsekakor čas za izboljšave in spremembe.


 

Azijska gripa - pandemija 1957/58 

 
Izbruh azijske gripe so identificirali v Singapurju februarja 1957, a se je kmalu razširila globalno. Šlo je za virus gripe tipa A, podtipa H2N2, izvirajočega iz treh različnih virusov ptičje gripe in virusov, ki povzročajo gripo pri ljudeh. Umrlo je 1,1 milijona ljudi. Virus je zaradi antigenskih sprememb v naslednjem desetletju izginil oziroma delno mutiral v H3N2, ki je povzročil hongkonško pandemijo. Azijska gripa se je sprva širila na Kitajskem, poleti so prve okužbe – le manjše število primerov – zaznali tudi v ZDA. Novembra istega leta pa je bolezen znova izbruhnila, zbolelo je več otrok, starejših in nosečnic. 
 

Hongkonška gripa leta 1968

Desetletje kasneje se je torej v Aziji pojavil nov smrtonosni sev gripe, ki je do leta 1970 zahteval okoli milijon življenj. Večinoma so umirali ljudje, starejši od 65 let. Ker je novi virus imel nevraminidazo N2, so tisti, ki so preboleli azijsko gripo, imeli določeno stopnjo imunosti. Smrtnost pri hongkonški gripi ni bila velika, je bil pa virus izjemno nalezljiv. V dveh tednih od pojava julija 1968 je v Hongkongu zbolelo 500.000 ljudi. Tudi ta pandemija je bila v dveh valovih. Virus H3N2 še danes kroži in je eden izmed sevov, ki povzročajo sezonsko gripo.


 

Izbruh sarsa leta 2003

 
Koronavirus sars-cov, ki se je prenašal kapljično pri tesnih stikih, so identificirali leta 2003. Virus je z živali – najverjetneje z netopirjev prek cibetovk – preskočil na človeka. Prvi primer okužbe so odkrili v provinci Guangdong na jugu Kitajske novembra 2002. V nekaj mesecih se je bolezen sars ali hudi akutni respiratorni sindrom razširila v 26 držav. Leta 2003 je skupaj zbolelo več kot 8000 ljudi, umrlo nekaj manj kot 800 okuženih, navajajo v medicinski reviji Lancet. Sars so obvladali s hitro in drakonsko prekinitvijo stikov oziroma karanteno in izolacijo obolelih. Ko je epidemija že popuščala, so se pojavila tudi prva testna cepiva. Novi koronavirus sars-cov-2 je v 80 do 90 odstotkih enak virusu sars-cov. Simptomi so bili pri sarsu podobni, le hujše oblike, vročina, mišične bolečine, glavobol, nato kašelj in driska. Inkubacijska doba je bila od dva do deset dni.
 
Sars so uspeli obvladati v osmih mesecih, koliko časa bo minilo, da bomo ustavili covid 19? V reviji Lancet so v članku Can we contain the COVID-19 outbreak with the same measures as for SARS zapisali nekaj ključnih razlik. Wuhan, kjer se je pojavil sars-cov-2, je eno največjih kitajskih vozlišč industrije in trgovine; potovalne navade ljudi so se v tem času močno spremenile. Razlika je tudi v nalezljivosti, ki je pri letošnjem koronavirusu očitno višja. Bolniki so bili najbolj kužni, ko so bili simptomi že močno izraženi, sars cov-2 pa se, kot kaže, širi tudi že v zgodnji fazi bolezni. Sars se je najbolj širil po bolnišnicah, covid 19 pa tudi širše v skupnostih.
 

Pandemija prašičje gripe leta 2009

Pred dobrim desetletjem je svet zajela panika, ko se je izredno hitro širil nov tip gripe, dobrega cepiva pa ni bilo na dosegu roke. Virus (H1N1)pdm09 je bil precej drugačen od drugih. Analize so pokazale, da so antitelesa, delujoča proti sezonskemu tipu te gripe, pri pandemskem virusu nemočna. Prvi večji izbruh prašičje gripe se je začel aprila 2009 v Severni Ameriki, junija 2009 je Svetovna zdravstvena organizacija razglasila pandemijo, saj so okužbe potrdili v 74 državah. Nenavadno je bilo, da je novi virus gripe povzročal veliko okužb poleti.
 

Ebola

 
Ebola je zelo smrtonosna bolezen, saj je smrtnost okoli 50-odstotna. Ni pa tako zelo nalezljiva kot novi koronavirus, saj se širi prek telesnih tekočin v zadnjem stadiju bolezni. Poleg tega so simptomi tako očitni, da so jih zdravstveni delavci hitro prepoznali in bolne izolirali, s tem pa prekinili širjenje bolezni. Virus ebole, ki spada med filoviruse, se je prvič pojavil leta 1976 v dveh izbruhih, v Južnem Sudanu in Kongu, in sicer v bližini reke Ebola, po kateri je bolezen dobila ime. Največji izbruh so zaznali v letih od 2014 do 2016, ko se je bolezen pojavila v Gvineji in se nato razširila v Sierro Leone in Liberijo. Zadnji izbruh v predlanskem letu se je zgodil v Kongu. Naravni gostitelji virusa naj bi bili netopirji, pa tudi opice, šimpanzi in gorile. S človeka na človeka se je ebola širila prek neposrednega stika s telesnimi tekočinami (kri, blato, bruhanje), a okuženi ne širi bolezni, dokler se ne pojavijo simptomi, so zapisali na spletni strani Svetovne zdravstvene organizacije. Med temi so vročina, utrujenost, glavobol, nato pa bruhanje, driska, odpoved ledvic in jeter, notranje krvavitve. V najhujšem izbruhu med letoma 2014 in 2016 je zbolelo okoli 28.000 ljudi, umrlo jih je več kot 11.000. 
 

Zika – izbruh bolezni leta 2015 

Virusna bolezen zika ali mrzlica zika je povsem drugačna od zgoraj naštetih. Širi se predvsem s piki komarjev, podobno kot malarija in še vrsta bolezni, ki so vzrok za milijone smrti na leto. A pred nekaj leti je zika po izbruhu v Braziliji ljudem pošteno nagnala strah v kosti. Bolezen nima hudih simptomov – vročina, bolečine v sklepih in glavobol. Za obolele ni smrtna, toda okužba med nosečnostjo lahko povzroči mikrocefalijo in druge malformacije možganov pri dojenčkih.



Nekaj dojenčkov je tako v obdobju izbruha leta 2015 umrlo. Bolezen se preprečuje s preprečevanjem pikov komarjev (prenašalci so komarji rodu Aedes – tigrasti komarji, ki so tudi pri nas). Učinkovitega cepiva ni.