V Slovenskem etnografskem muzeju je v teh dneh na ogled razstava o slovenski znanstvenici Branislavi Sušnik, rojeni v Goričanah pri Medvodah, ki je večino svojega življenja proučevala življenje staroselcev v Paragvaju. Ta država jo je počastila s poštno znamko, državno nagrado za znanost in tem, da se po njej imenujejo nagrade za raziskave s področja antropologije.

Na poštni znamki je upodobljena v športno-kolonialni opravi, kakršno je nosila med svojimi prvimi arheološkimi izkopavanji na območju Alto Paragvaj v letih 1956 in 1957. Do leta 1976 se je kot vodja raziskovalnih odprav udeležila še šestnajstih študijskih poti v odmaknjene predele Paragvaja. Proučevala je način življenja domačinov oziroma staroselcev – če jih imenujem v jeziku priseljencev. Tudi sama je bila v Južni Ameriki priseljenka, seveda stoletja pozneje kot prvotni evropejski priseljenci.

Odšla in se ni več vrnila

Iz Slovenije je Branka odšla leta 1942, po diplomi na oddelku za zgodovino in prazgodovino ljubljanske filozofske fakultete, in se ni več vrnila. Z mamo je ohranjala stike prek pisem. Nastanila se je v Rimu, kjer se je izobraževala podiplomsko, med drugim na univerzitetnem programu orientalistike. Leta 1947 je odplula v Južno Ameriko, najprej v Brazilijo, kjer je bila kustosinja etnografskega muzeja v Buenos Airesu, od leta 1951 pa je živela v glavnem mestu Paragvaja Asunciónu.

Tja je pripotovala na povabilo zdravnika Andrésa Barbere (1877–1951), ustanovitelja in donatorja paragvajskega Rdečega križa, tamkajšnjega znanstvenega društva in etnografskega muzeja. Pomagala mu je pri širjenju splošne razgledanosti paragvajskih državljanov, obenem je urejala muzej, ki je bil v slabem stanju. Leta 1956 je dobila uradni naziv direktorice etnografskega muzeja, prejela pa je tudi paragvajsko državljanstvo, kar ji je omogočilo terensko delo v občutljivih predelih v notranjosti države. Prvotno osebno ime Branislava je spremenila v ime Branka.

Soba, prepojena s cigaretnim dimom

Če povzamem besede dr. Tanje Roženbergar iz Slovenskega etnografskega muzeja (SEM), kjer je ravno te dni na ogled razstava o Branislavi Sušnik, je delovna soba, v kateri je znanstvenica tudi bivala, danes heterotopični prostor spomina, nekakšna časovna kapsula, v kateri je ujet njen duh. Je intimen prostor, ki ni del razstave, vanj lahko vstopijo le izbrani, in kjer lahko včasih, v posebnih trenutkih, nenadoma zavonjaš dim Brankine cigarete, ki se prikrade skozi velike sobane muzeja.

V tej delovni sobi, prepojeni s cigaretnim dimom, ki je bila njen edini dom na svetu, je zasnovala predavanja, ki jih je kot vodja katedre za paragvajsko etnografijo in arheologijo med letoma 1961 in 1985 imela na oddelku za zgodovino filozofske fakultete državne univerze v Asunciónu. V tej sobi je kovala načrte za terenske odprave med skrita ljudstva in šamane. Tu so se rojevali knjige, članki, študijske skripte, slovarji. Kje so zdaj vsi ti?
Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani hrani 93 prav posebno zanimivih spisov, povezanih z njo, od katerih je sama avtorica 26, in to v španščini, razen dveh, ki sta napisana v slovenščini. Preostala dela so v glavnem spisi slovenskih piscev in pisk o Branislavi Sušnik, nastali večinoma po njeni smrti v Paragvaju.

Posebej bi opozorila na avtorico Irene Mislej, ki se je, če sem prav seznanjena, največ ukvarjala z Branislavo Sušnik ter jo je tudi obiskala in nagovarjala, naj pride kaj v Slovenijo. Zakaj ni prišla? Iz spremne publikacije k razstavi izvemo, da je bil njen odnos do Slovenije skoraj protisloven, po eni strani je po njej hrepenela, po drugi se je je bala.


 

Delo in samotarsko življenje

In kako se je sicer godilo Branki tam daleč stran od domovine? Kakor se vzame. Če sklepamo po enem redkih intervjujev, ki jih je dala, je našla v Paragvaju mir preprostega načina življenja in hkrati priložnost za znanstveno delo, kar je zanjo pomenilo intelektualni preporod. Pohvalno se je izrazila tudi pred predsednikom paragvajske vlade, ko je prejela državno nagrado za znanost za leto 1992, rekoč, da se je lahko v Paragvaju poglobljeno posvetila antropološkim študijam in se tako, z delom, zahvalila tej državi, da jo je tako širokogrudno sprejela. Po drugi strani pa je v pismu mami potožila: »Že trideset let samo garam in garam, zaslužim, da živim. Znanstveno delo tukaj ni plačano, ker se dežela šele razvija kulturno. Bog mi je priča: samo delam in živim čisto samotarsko. Če se ime Sušnik po meni imenuje v internacionalni antropološki znanosti, je to vse, brez dobička. Ne pozabite, da jaz živim v tujini, v težki tujini, kjer mi nihče ne iztegne dobro roko; če jaz zbolim – in sem že večkrat in nevarno – tukaj nimam nobene socialne podpore in tudi ne pokojnine. Nič!«



To pismo je iz leta 1975 in v tistem obdobju je bila družbena blaginja, kar zadeva življenjske razmere, vključno s plačami za delo v znanosti, v Sloveniji večja kot v Južni Ameriki. Glede dela pa je bila in je še povsod po svetu razširjena navada gostiteljskih držav, da se od priseljencev, če le nimajo premoči v orožju, pričakuje nekako več kot od domačinov. Morda v zameno za možnost »gostovanja«.

Grenkoba in pogum

Pomislila sem, da se je Branka s svojo tožbo mami nekako opravičila, da ne more priti na obisk, ker kljub temu, da ne lenari (nasprotno, gara!), ne zasluži niti za potne stroške. Tako ji je posredno dala vedeti tudi za svoje domotožje. Ne le domotožje, mogoče tudi željo, da bi jo kdo od vidnejših predstavnikov ljudske oblasti povabil in izrekel vsaj kakšno besedo, da je bila, kot pravi avtorica razstave dr. Marija Mojca Terčelj, prva ženska v Paragvaju in ena redkih med raziskovalci, ki so se podali med staroselska ljudstva v takrat težko dostopna in nepoznana območja severnega in vzhodnega Paragvaja.



Bila je zelo pogumna. Imela je neizmerno voljo in mnogotere darove, ki jih je v okviru treh poglavitnih dejavnosti, muzeologije, znanstveno-raziskovalnega in pedagoškega dela, združila v nedeljivo strokovno izkušnjo, kot v spremnem katalogu piše avtorica razstave. Zdi pa se, da v Sloveniji ni hotela prevzemati pobude pri opozarjanje nase in na svoje delo.

Branka Sušnik bi nam danes, če bi jo priklicali s kakšno šamansko tehniko, gotovo znala povedati, kako je, ko si človek, ki ga je življenjska pot odpeljala kam daleč, po desetletjih zaželi, da bi vsaj še enkrat videl, prehodil tiste stezice …, pa se tega boji in odlaša, odlaša, dokler zadnja ura ne umiri hrepenenja in strahov srca.