Med meritokracijo in populizmom

Knjiga je zbirka prispevkov, ki jih avtor razdeli v štiri tematske sklope. V prvem obravnava trende in protislovja v globalni družbi, pri čemer izpostavi tematike družbene neenakosti, populizma in identitetne politike, religije in sekularizacije, državljanske znanosti in (v soavtorstvu z mlado raziskovalko Marušo Gorišek) odnos med akademsko sfero in visokotehnološkim podjetništvom.

Tako med drugim prikaže vzpon populizma tudi kot odziv na občutek odtujenosti političnih institucij in okrepljeno vlogo multinacionalnih korporacij. Rešitev vidi v smeri prave kombinacije avtocentričnega razvoja z odprtostjo v svet. Dotakne se pri nas še odločno premalo raziskanih tem. Tako raziskuje povezovanje akademske sfere po eni strani z gospodarstvom prek visokotehnološkega akademskega podjetništva, po drugi strani pa z državljani in civilno družbo prek državljanske znanosti. Oboje opre tudi na rezultate konkretnih raziskovalnih projektov.

Drugi del knjige govori o protislovjih raziskovalne politike, kjer se dotika zapletenih odnosov med znanstvenoraziskovalno dejavnostjo, akademskimi institucijami in javno agencijo za raziskovalno dejavnost (ARRS) kot ključnim virom javnega financiranja znanosti pri nas. Pri tem kritično opozarja, da problem ni le v količini javnega financiranja, temveč v logiki razdeljevanja teh sredstev in predvsem v (ne)učinkovitosti tega financiranja glede na vložena sredstva.

V tretjem delu z naslovom Javni sektor nas avtor med drugim opozori na metodološke težave in napačno razumevanje pri opredeljevanju, kaj sploh sodi v javni sektor. Nadaljuje pa s kritično obravnavo slovenskega zdravstvenega sistema, kjer svari tako pred ohranjanjem sedanjega stanja kot pred različnimi poenostavitvami.

Zadnji del knjige je namenjen razvojnim perspektivam. Tu Adam pokaže na nekatere dileme glede umestitve Slovenije v primerjavi s preostalim prostorom Evropske unije in opozori na resne omejitve slovenskega javnega prostora, ko gre za intelektualne razprave o razvojnih temah. Ob svoji kritiki globaliziranega potrošništva in poudarku na nujnosti trajnostnega razvoja pa hkrati opozori, da rešitev ne bi smeli iskati v etatizmu in centralizmu.

Če je prvi del knjige zgrajen iz klasičnih znanstvenih člankov, so poglavja v preostalih treh delih slogovno še nekoliko bolj poljudno in hkrati izrazito polemično zaznamovana – zato pa niso nič manj oprta na dejstva in podatke. A ob slednjih Adam v svoji postpozitivistični perspektivi vedno znova zahteva kritično in premišljeno presojo. Od tod očitno tudi podnaslov knjige: O kakofoniji podatkov v postfaktični družbi. Ob zahtevi, da so danes ne le strokovne, temveč tudi politične odločitve oprte na (kvantitativne) podatke, ti podatki pa se ustvarjajo hitro in v ogromnih količinah, je nujnost vsakokratne skrbne presoje njihove verodostojnosti, kot nas opozarja avtor, vsekakor vse izrazitejša.

Sam naslovni pojem meritokracije – kot ideje o ureditvi, ki podpira neenakosti, a le na podlagi posameznikovega individualnega dosežka – je bolj temeljito obravnavan v prvem poglavju, nato pa implicitno tudi v večini nadaljnjih poglavij, na primer v dilemah o financiranju in organiziranju znanstvenoraziskovalnega dela, v delovanju javnega sektorja in končno v razvojnih alternativah. Sploh v povezavi z zadnjimi se močno preplete z drugo naslovno tematiko – populizmom.

Rdeča nit je tako opazna, čeprav knjige nima ene same povsem enovite teme. Predvsem pa jo vseskozi zaznamuje avtorjeva kritična in večkrat polemična drža. Vendar to ni toliko ideološka kritičnost, ki bi izhajala iz nekega osebnega avtorjevega svetovnonazorskega ideala, temveč predvsem kritična refleksija, ki opozarja na neštete nedoslednosti – v znanstvenoraziskovalnem delu, v delovanju institucij, v zbiranju, razumevanju in uporabi kvantitativnih podatkov, v vlaganju denarja v znanost, v zdravstvu, v politiki. Ob tem zna biti avtor tu in tam oster in občasno provokativen – verjetno tudi v želji, da bi izzval kakovostno intelektualno razpravo, kakršno v slovenskem javnem prostoru pogreša.

Lahko bi rekli, da je knjiga v tem času dobrodošla. Težave človeštva danes, vključno z vseprisotnim koronavirusom, so bolj kot naravna sila odraz sedanje organiziranosti človeške družbe – torej prav tega, s čimer se ukvarja sociologija. Pa vendar ta veda danes pri nas ni ravno v zlati dobi, saj ji po eni strani manjka resnih teoretskih prebojev, po drugi pa je v javnosti verjetno še najbolj opazna prek ideološko-političnega aktivizma, medtem ko cela vrsta njenih raziskovalnih dosežkov ostaja v slovenskem prostoru praktično brez javnega odmeva. Adam je ob tem precej neposreden: »Ali nereflektirano uporabljaš podatkovne zbirke in se izživljaš s statističnimi in matematičnimi modeli ali pa si zagovornik antikapitalizma in v vsem, kar ti ni všeč, vidiš neoliberalizem. Če si kot družboslovec proti pozitivizmu in proti ideologizaciji v znanosti, se znajdeš v samoti.«

Adam nam tako skuša s svojo knjigo pokazati, da je sociologija danes lahko poljudna, kritična in javno angažirana – ne da bi se pri tem morala ujeti v dnevnopolitično ideološkost. In da je lahko oprta na podatke – ne da bi pri tem pozabila na skrbno presojanje njihove veljavnosti.