V nadaljevanju preberite:

Naša komunikacija zajema bistveno več od besed; zelo pomembno vlogo ima neverbalna komunikacija. Kje so naše roke? Kakšna je mimika obraza? Kako oddaljeni smo od sogovornika? Kot pojasnjuje psihologinja prof. dr. Darja Kobal Grum z ljubljanske filozofske fakultete, v neverbalno komunikacijo umeščamo vse, česar ne povemo, ampak pokažemo. Pravi, da je vedno treba pogledati okoliščine, v katerih komunikacija poteka, in da ni nujno res, da prekrižane roke pomenijo zaprtost, kot radi splošno zatrdimo – morda nas samo zebe.

Večkrat sem zasledila, da sprememba v telesni drži – na primer tipično bolj pokončna za večjo samozavest – res lahko vpliva na počutje.

To je zanimiva teorija, ki se je razvila sredi 80. let prejšnjega stoletja, imenujemo jo embodied cognition, utelešeno spoznanje ali kognicija. Izjemno močna je v socialno-kognitivno psihologiji in dobro pojasni, da sta telo in mišljenje, um, močno prepletena. Osnovna teza je, da naši telesni gibi, drža, naše telo vplivajo na naše miselne procese, čustva, odločitve. To, kako se držimo, vpliva na to, kaj bomo mislili, kam bodo usmerjeni naše misli in čustvovanje. Torej je to, kako vidimo druge, kako se nanje odzivamo, močno vpeto v naše telesne izkušnje, vključno z neverbalno komunikacijo. Naša telesa in zaznave delujejo skupaj pri usmerjanju vedenja, mišljenja. To je pomembna teorija, ki ima veliko empiričnih dokazov. V začetek stoletja segajo tudi raziskave o povezanosti med telesno držo in hormoni, zlasti testosterona in kortizola. Testosteron je hormon, ki je povezan s samozavestjo, dominantnostjo, kortizol pa s tesnobnostjo, potrtostjo, žalostjo. Naša drža, ki izraža samozavest, bo deloma vplivala na to, da bo v našem telesu bolj izražen testosteron in manj kortizol.

Kako pa je z mimiko obraza, nekaterim ljudem večkrat očitajo mrk obraz oziroma da so videti mrko, jezno, čeprav se v resnici ne počutijo tako?

Res je, nevtralna mimika obraza je vrojena. Vsak posameznik ima neki izraz, ki je zanj najbolj naraven. Običajno je ta naravni izraz brezizrazen, z njim ne izražamo sreče ali žalosti oziroma drugih čustev. To je tudi najbolj sproščen izraz za naše obrazne mišice. Mogoče kdo ob tem res dobi napačen vtis, da smo mrki, jezni ali ne želimo komunicirati z njim. Vzrok za to je med drugim v dandanes poudarjenem imperativu sreče, ki je presegel vse meje in od nas zahteva, da vedno in povsod izražamo srečo, zadovoljstvo, občutek uspešnosti – kar je daleč od realnosti vsakdanjega življenja.