Letimo v vesolje, pademo med krompir

V zadnjem mesecu je bila znanost še posebno aktivna v vesolju, nosilne rakete pa ne bodo počivale niti preostanek julija, saj so do konca meseca predvidene najbolj razburljive izstrelitve treh odprav proti Marsu. Na Zemlji smo v v zadnjem času opozarjali tudi na podnebne spremembe, ki gredo v času zdravstvene krize kar nekako mimo nas, pisali smo o prihodnosti ene najpomembnejših kultur na planetu – krompirja, ter se pogovarjali o prihodnosti računalništva z dobitnikom projekta ERC dr. Igorjem Muševičem, o vlogi akademikov v javnem življenju pa z novim predsednikom SAZU dr. Petrom Štihom.

Konec maja je Američanom uspel zgodovinski polet: po letu 2011, ko je zadnjič poletel space shuttle, so v vesolje ponovno poslali astronavte z ameriških tal. »Miren polet prve stopnje in nekoliko bolj grob druge stopnje.« Takšen je bil povzetek primerjave poleta novega Spacexovega dragona z upokojenimi raketoplani po besedah astronavtov Boba Behnkena in Douga Hurleyja.
Prvo zasebno plovilo za prevoz posadke je po uspešni izstrelitvi, 19-urnem kroženju v orbiti in natančnem parkiranju astronavta varno pripeljalo do mednarodne vesoljske postaje.
 

O izkušnjah astronavtov z novim vesoljskim prevoznim sredstvom je pisala Saša Senica v članku Tiha breztežnost nagrada za stresno pot.

Maja Prijatelj Videmšek se je pogovarjala z Noelle Anglin, vodjo Mednarodnega centra za krompir v Peruju. Govorili sta o pomenu te kulture in njeni prihodnosti. Anglinova, tudi sama Perujka, je še posebej strastno spregovorila o odnosu njenih rojakov do krompirja. Če presekaš Perujca, bo pritekel krompir, je slikovito opisala, kako zelo so jim ti gomolji zlezli pod kožo.

V Peruju je tudi sedež ene največjih genskih bank krompirja na svetu, Mednarodnega centra za krompir (CIP). Noelle Anglin, vodja banke, je v svetovno rastlinsko gensko banko na otočju Svalbard poslala škatle s semenskim materialom krompirja.
 

Vse o sortah krompirja, zakaj je njihova semena pomembno hraniti na več krajih, katere so največje grožnje tej kulturi in katera je najljubša sorta Noelle Anglin, pa v članku Če presekaš Perujca, bo pritekel krompir.

Junija smo pisali tudi o biotski pestrosti oziroma o knjigi 60 obrazov biodiverzitete, ki jo je oblikovalo in spisalo 27 raziskovalcev z oddelka za raziskave organizmov in ekosistemov na Nacionalnem inštitutu za biologijo, ki letos praznuje 60 let delovanja. V knjigi s čudovitimi fotografijami so biodiverziteto predstavili preprosto, splošni javnosti razumljivo in zanimivo, skozi zgodbe o živalih, rastlinah, odnosih med vrstami in o užitkih, ki jih doživimo ob stiku z naravo.

Raziskovalci so v članku spomnili, da je slovenska biotska pestrost edinstvena, saj imamo veliko endemitov – vrst, ki jih ne bomo našli nikjer drugje na svetu, in smo globalno odgovorni za njihovo ohranitev.
 

Kaj vse je biodiverziteta in kaj moramo postoriti, da jo ohranimo, pa v članku Ala Vrezca, Nataše Mori in Davorina Tometa Pestrost življenja se zmanjšuje zaradi ljudi.

Zelo pester pa je barvni svet s perspektive nekaterih živali. Nekatere ptice namreč razločijo barve, ki jih ljudje preprosto spregledamo. Barve se nam zdijo tako samoumevne, da o njih večinoma ne razmišljamo in jih razumemo kot osnovno lastnost sveta, ki nas obdaja. Skladno s tem predvidevamo, da je okolica za vsa živa bitja enako barvita. V resnici pa je vizualna podoba v možganih odvisna od vrste sprejemnikov oziroma fotoreceptorjev v očeh, in kolibriji so eni tistih, ki se pri tem precej razlikujejo od ljudi.

Skupina znanstvenikov, ki jih je vodila Mary Caswell Stoddard s Princetona, je z zaporedjem poskusov ugotovila, da drobceni ptiči razločijo tudi barvne kombinacije, kot sta ultravijolično zelena in ultravijolično rdeča.
 

Kako so to ugotovili in kakšen je barvni svet kolibrijev, pa v članku Mihe Pribošiča Čudoviti barvni svet s ptičje perspektive.

Svet, vsaj računalniški, bo iz kamene v novo dobo poskusil premakniti dr. Igor Muševič z Instituta Jožef Štefan in ljubljanske fakultete za matematiko in fiziko. Dobitnik sredstev prestižnega Evropskega raziskovalnega sveta že oblikuje raziskovalno ekipo, ki bo poskusila sestaviti napravo, našim očem nevidno, ki bo delovala izključno na svetlobo. Nobene elektrike, nobenih žic, samo laserski žarki, ki bodo ugašali druge žarke in rastli sami od sebe in se sestavljali v logična vezja.

Sliši se kot naprava iz znanstvenofantastičnih filmov ali vsaj iz oddaljene prihodnosti in po svoje tudi je. »Ko sem pred dobrim desetletjem gledal film Avatar, sem v njem videl reči, ki sem jih poskušal ustvariti v laboratoriju. Znanstvenofantastični filmi so pogosto dober naslov, da pogledamo, kam nas bo vodila tehnologija,« je povedal novinarki Saši Senici.
 

Več o projektu in o tem, kakšen bo svet, če bodo z njim uspešni, pa v članku Optično vezje, ki raste kot živo bitje.

Nikoli, oziroma dokler se razmerje med spoloma v znanosti ne uravnoteži, pa ni odveč pisati o položaju žensk v znanosti. Teme se je lotila Smilja Štravs, ki je opozorila, da je velika večina znanstvenikov, ki so se v zgodovino zapisali s pomembnimi odkritji, moškega spola.

Čim više na hierarhični lestvici pogledamo, tem manjši je delež žensk. Moški prevladujejo med direktorji inštitutov, rektorji, člani SAZU in podobno. Ljubljanska univerza je imela 43 rektorjev in eno rektorico, mariborska nobene. Med rednimi člani SAZU je v vseh razredih skupaj, če ne upoštevamo umetniškega, osem odstotkov žensk, med izrednimi pa 20 odstotkov. Nič dosti bolje ni po svetu, kar zadeva Nobelove nagrade, pa je še precej slabše, saj je med prejemniki kar 95 odstotkov moških.

Kljub temu imamo v Sloveniji veliko vrhunskih in mednarodno uspešnih raziskovalk v naravoslovnih znanostih in predanih inženirk, ki delujejo v tradicionalno moških poklicih.
 

Smilja Štravs je na pogovor povabila štiri: prof. dr. Sašo Novak, prof. dr. Mojco Benčina, prof. dr. Marjeto Kramar Fijavž in Majo Golubovič. Kaj so povedale, preberite v članku Raziskovalke in inženirke stopajo iz sence.

Na pogovor smo v uredništvu Znanosti povabili novega predsednika Slovenske akademije znanosti in umetnosti prof. dr. Petra Štiha, ki je sploh prvi zgodovinar za krmilom te ustanove. Peter Štih je dvanajsti predsednik v njeni 82-letni zgodovini in šesti s področja humanistike. Ob predsedovanju Akademiji ostaja redni profesor za srednjeveško zgodovino in pomožne zgodovinske vede na ljubljanski filozofski fakulteti.

Z njim se je pogovarjala Jasna Kontler Salamon, povedal pa ji je veliko o vlogi Akademije v javnem življenju, o migracijah, razdeljenosti Slovencev oziroma o spravi ter seveda o svoji prvi ljubezni – srednjeveški zgodovini.
 

Vse to v članku »Pomembno je, da se ob pravih trenutkih oglasimo v javnosti«.

Naš vsestranski znanstveni sodelavec Milan Ilić z Dunaja se je poglobil v analizo zapisov o trgatvah v Burgundiji v preteklih 665 letih, ki jo je v publikaciji Climate of the Past objavila mednarodna skupina znanstvenikov. Več kot šest stoletij in pol dolga serija vsakoletnih zapisov o trgatvi na majhnem območju vzhodne Francije kaže, da se v zadnjih treh desetletjih močno spreminja čas začetka trgatve. Višje temperature zraka in drugi dejavniki od konca osemdesetih let silijo vinogradnike v Burgundiji v zgodnejše trganje grozdja, iz katerega vzgajajo nekatera najdražja vina na svetu.
 

Kakšne lekcije in opozorila lahko potegnemo iz raziskave, pa v članku V vinu je resnica o podnebnih spremembah.