V nadaljevanju preberite: 

Profesor Simon Poulton je predstojnik katedre za biogeokemijo in zgodovino Zemlje na fakulteti za znanosti o Zemlji in okolju britanske univerze v Leedsu. Sebe opisuje kot šolanega geologa in geokemika, ki raziskuje geokemične procese v sodobnih sedimentih in vodah, s ciljem uporabe teh spoznanj za razumevanje pradavnih okolij. »V zadnjem času smo cikel fosforja obrnili na glavo. Ta element sproščamo v reke, jezera in oceane, večinoma z umetnimi gnojili. Hkrati opažamo dvig temperature. Pri višjih temperaturah se kisik v vodi manj raztopi. Zdaj imamo dele oceana, ki so tako kot v daljni preteklosti revni s kisikom. Hkrati naraščajoče količine fosforja v oceanu spodbujajo primarno produktivnost. Organske snovi, ki se usedejo v vodi, porabijo kisik. Na ta dva načina deoksigeniramo oceane. Nismo še na stopnji prazgodovine, ko v oceanih ni bilo kisika, a jih potiskamo v to smer. S svojim raziskovanjem skušam med drugim ugotoviti, katera kaskada dogodkov v daljni preteklosti je povzročila anoksijo, stanje brez kisika. Verjetno obstaja točka, po kateri oceani postanejo sulfidni – in to je zelo slab scenarij. Zame je izjemno zanimivo vprašanje, kdaj bodo oceani ostali brez kisika, če se bomo še naprej obnašali tako, kot smo se do zdaj.«