Ugasnemo luč, zapremo oči in se prepustimo svetu sanj. Nato pa tišino presekajo visoki toni letečega vampirja, velikega manj kot centimeter. Prižgemo luč in začne se boj kdo bo koga. Znano, kajne?

Komarji so v poletnih mesecih med najbolj osovraženimi žuželkami (poleg os in muh), ki motijo večere, ko bi radi nekoliko dlje posedeli na terasi ali se sprehajali v naravi. Večina si verjetno želi, da bi preprosto izginili, saj jih vidimo le kot nadlogo, ki na naši koži pušča srbeče bulice, a v naravi imajo pomembno vlogo.



»Če bi povzročili njihovo izumrtje, ne vemo, kaj bi sledilo. Morda bi izpraznjeno mesto zasedel kakšen organizem, ki bi imel še bolj negativne vplive,« pravi dr. Katja Kalan, raziskovalka biodiverzitete in invazivnih vrst na fakulteti za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije primorske univerze. Problematične so predvsem invazivne vrste. Širjenje tigrastih komarjev lahko pripišemo kar sebi, človek jih je namreč zanesel v urbana središča, vrsta pa za razmnoževanje potrebuje le nekaj malega vode. To jim puščamo na okenskih policah, vrtovih, nepravilno skladiščenih pnevmatikah …, opozarja vodja kustodiata za nevretenčarje v prirodoslovnem muzeju dr. Tomi Trilar.
 

3500

vrst komarjev
je na Zemlji

Sezone komarjev še ni konec

Iz nekaterih ameriških zveznih držav so v minulih dneh poročali o invaziji krvosesov, zaradi katere je bilo življenje neznosno. Kaj pa pri nas? »Sezone komarjev zanesljivo še ni konec. Nekatere vrste so trenutno na vrhuncu številčnosti, tako da bodo tu še vsaj dva meseca,« razloži Kalanova. »Za razvoj potrebujejo vodo, in če je padavin več, je več možnosti za stoječo vodo v posodah, sodih, vazah, kjer se razvijejo ličinke. Bolj ko je poletje suho in vroče, manj jih je. Če bo jesen topla in vlažna, se lahko sezona podaljša tudi do novembra, podobno je bilo lani.«



Na svetu je več kot 3500 vrst, pri nas jih živi okoli 30, od tega so tri invazivne. »Korejskega komarja (Aedes koreicus) smo našli le v enem mestu na Dravskem polju, potem ga nismo več potrdili. Verjetno ga bomo s transportom znova prinesli k nam. Tigrasti komar (Aedes albopictus), ki je že povsod po Sloveniji, se je razširil s transportom odraslih osebkov iz Italije, japonski pa je k nam prišel iz Avstrije. Vse tri tujerodne vrste komarjev uvrščamo v isti rod. Korejski in japonski sta sivorjava, tigrasti pa značilno črno-belo črtast,« razloži Trilar in kot zanimivost še pove, da tigrasti komar imena ni dobil zaradi prog, ampak zaradi bolečega pika. Velika možnost je, da k nam zanesemo še kakšno vrsto. Zelo neugoden bi bil komar ščitar ali egiptovski komar (Aedes aegypti), ki je v Braziliji prenašal ziko, saj se podobno hitro prilagaja kot tigrasti, še doda Trilar.

Tigrasti komar je še posebej uspešen v urbanih središčih. »Tam, kjer srečajo naše vrste, ne morejo preživeti, ker je konkurenca prevelika in je preveč naravnih sovražnikov. Se pa vrsta dobro znajde v bližini človeških bivališč, kjer izkorišča vse, kar ji damo. Vodo v podstavkih za rože, nesaniranih žlebovih ali odprtih zbiralnikih na vrtičkih. Kalanova jih je odkrila celo v vodi, ki se je nabrala v sveči za odganjanje komarjev,« navede Trilar.

Nekatere vrste prezimujejo kot odrasli osebki, tigrasti komar pa na stopnji jajčec. »Dormantna jajčeca preživijo tudi šest mesecev, ko jih zalije voda, se izležejo ličinke. Z globalizacijo so se tako širili brez težav. Tigrasti komarji se vsako pomlad razvijejo iz majhnega deleža dormantnih jajčec. Koliko jih bo v sezoni, je torej odvisno od prejšnje, pa tudi od pomladi. Letos zaradi hladne pomladi razvoj zamuja za eno generacijo. Razvojni cikel te vrste je dolg tri tedne, to pomeni, da se v sezoni razvije pet ali šest generacij, vsaka je seveda številčno večja,« razloži biolog.


 

Kri potrebujejo za razvoj jajčec

Vse samice pikajo, saj za razvoj jajčec po oploditvi potrebujejo beljakovine. »Tigrasti komarji so aktivni predvsem podnevi, ko ni prevroče, hkrati so bolj vezani na človeka, zato so za nas bolj nadležni. Pravijo tudi, da piki bolj srbijo v primerjavo z domorodnimi vrstami,« pove Kalanova in doda, da so samice zaradi delovanja podnevi previdnejše in se ob našem gibu hitro umaknejo, tudi ko se že hranijo s krvjo, zato lahko ena samica v kratkem času večkrat vbode istega gostitelja.

Ker je v urbanem okolju toliko teh komarjev, imamo zagotovo občutek, da pikajo več, meni Trilar. »Komarji se sicer hranijo z nektarjem. Na Arktiki brez njih sploh ne bi bilo cvetnic. Po oploditvi si samice najdejo vretenčarja, v tropih lahko tudi žabe. Obrok krvi potrebujejo, da izležejo paket jajčec, pri tigrastem komarju je to od 20 do 40 jajčec. Kako nas bo bolelo ali srbelo, je odvisno od kemijske sestave sline, ki nam jo vbrizga komar, in od imunologije gostitelja. Pravzaprav niti ni pravilen izraz, da komar piči, bolje bi bilo reči, da nas s svojim bodalcem z dvema cevčicema vbode. Skozi eno spusti slino, v kateri je nekaj anestetika, zato nas sam vbod ne zaboli, in antikoagulant, ki preprečuje, da bi se kri strdila, ko jo po drugi cevčici pije.«
 

Komarji kot učinkoviti regulatorji

Poleg omenjene vloge opraševalcev so komarji del prehranjevalne verige. Z ličinkami v vodi se prehranjujejo paglavci, ribe in kačji pastirji. »Pri tigrastem je težava v tem, da se razmnožuje v vodah, kjer ni plenilcev, kakršne imajo naše domorodne vrste,« pojasni Trilar in doda, da smo ponekod ta naravna razmerja že porušili. Komarji imajo tudi evolucijsko vlogo, saj skrbijo za naravno cepljenje: nekateri sesalci in druge živali postanejo odporni proti določeni bolezni, ki jo prenašajo komarji, manj prilagojeni osebki pa umrejo.

»Pri ljudeh je problem globalizacija. Človek lahko v manj kot 24 urah na novo območje prinese nov virus,« poudarja Trilar. Povzročitelji teh bolezni, virusi in zajedavci, lahko k nam pripotujejo prek okuženih ljudi, ki s potovanja bolezen prinesejo v domače okolje. Tu jih nato piči komar, in tako se bolezen širi naprej, nadaljuje Kalanova.

Komarji na leto zakrivijo več kot 750.000 smrti, zato so na vrhu lestvice najbolj smrtonosnih živali na svetu. Še vedno je največ smrti zaradi posledic okužbe z malarijo, ki jo širijo komarji rodu Anopheles, čeprav je bolezen v upadanju. Za preprečevanje širjenja tigrastega komarja lahko največ naredimo sami, a se je treba tega lotiti kolektivno, poudarja Trilar.
 

Zaščita in igranje boga

Nekatere študije kažejo, da so za komarje bolj privlačne osebe s krvno skupino nič, pravi Kalanova. Sicer pa je to odvisno od več dejavnikov: »Komarje privlači izdih ogljikovega dioksida, ki ga prepoznajo. Orientirajo se s pomočjo toplote in kemijskih spojin, ki jih oddajamo. Zanje so bolj privlačni telesno aktivni, ženske, nosečnice in otroci.«

Proti pikom se lahko sami zaščitimo z dolgimi oblačili in repelenti, veliko pa bi lahko naredile tudi občine in država s tem, da bi stoječo vodo umaknili s pokopališč, da bi vulkanizerji pnevmatike hranili v suhih in zaprtih prostorih, da na vrtičkih ne bi stali odprti sodi z vodo …



»Pri nas imamo načrt pripravljenosti za primer pojava virusa čikungunje in virusa Zahodnega Nila, ki ga prenašajo domorodni komarji iz rodu Culex. Letos smo dvignili stopnjo pripravljenosti za eno stopnjo. Če se kje pojavi okužba, v premeru desetih kilometrov krvodajalci ne smejo dajati krvi,« pove Trilar in doda, da se za zdaj z insekticidi ne bodo spravili nad leteči mrčes. »Lahko namreč razvije odpornost in potem bi bili nemočni. Za zdaj je tigrasti komar le nadležen za meščane in pri nas ne prenaša nobene bolezni, a ima zelo velik vektorski potencial.«

Insekticidi so sporni tudi zato, ker škodijo drugim žuželkam. Znanstveniki tako iščejo načine, kako onemogočiti razvoj točno določene vrste. Ekipa Andrea Crisantija z Imperialnega kolidža v Londonu, v kateri sodeluje tudi slovenski raziskovalec Nace Kranjc, je lani predstavila izsledke o vplivu genskega inženiringa (glej okvirček) na enega od komarjev mrzličarjev (Anopheles gambiae). Samicam so z vsiljenim genom (angl. gene drive) spremenili gen doublesex (dsx), ki odloča o razvoju spola, kjer je možnost za mutacije in prilagoditve nična. Med parjenjem so samci predajali spremenjeni gen, prav tako so ga lahko širile samice z eno kopijo spremenjenega gena. Ko so se pojavile samice z dvema kopijama, so izkazovale značilnosti obeh spolov in niso pikale in ne legle jajčec.



Igranje z geni, ki bi potencialno lahko povzročilo izumrtje ene vrste ali jo dodobra spremenilo, je tudi etično vprašanje. »Kot biolog vidim velik problem v tem, da bi se igrali boga in mi odločali, katero vrsto iztrebiti. Ne vemo, kako bi to vplivalo na ekosistem,« poudari Trilar.

Da so pomisleki legitimni, se strinja tudi Kranjc. »V Gani natančno spremljajo, kakšno vlogo ima komar mrzličar (Anopheles gambiae) in kako bi njegova odstranitev vplivala na okolje. Poudarjam, da ne načrtujemo izumrtja vrste po vsem svetu, ampak le zmanjšanje števila na tako raven, da bi se interakcija z ljudmi zmanjšala in prenašanje malarije prenehalo. Gene drive kot tehnologija ne bo sam rešil problema, lahko pa ga v kombinaciji s klasičnimi pristopi drastično zmanjša.«
 

Podnebna kriza vodi v še večjo krizo

Planet doživlja hitre spremembe. Te so se dogajale tudi veliko prej, preden se je pojavil človek, a so tokrat hitrejše kot v preteklosti. Vrste izginjajo, nekatere se prilagodijo in tudi tokrat ne bo nič drugače. Klimatologi opozarjajo, da bi lahko toplejše podnebje ugodno vplivalo na razvoj za človeka škodljivih organizmov in invazivnih vrst. Trilar pojasnjuje, da bodo imele zaradi segrevanja največ težav gorske vrste rastlin in živali, ker se ne bodo imele kam umakniti, enako tudi naši gozdovi. »Vpliv podnebnih sprememb je že viden, opazijo ga lahko tudi laiki. Pred petimi, šestimi leti je na Ljubljansko barje zaneslo sem ter tja kakšno bogomolko. Zdaj tam že živi stalna populacija.«

Kako bodo spremenjene razmere sprejeli komarji, ni povsem jasno. Skoraj zagotovo pa lahko zaradi opisanih okoliščin tudi pri nas pričakujemo pojav še kakšne vrste, ki bo lahko širila še kakšno bolezen.