Ko je človek vstopil v vesolje

Jurij Aleksejevič Gagarin je kot prvi človek 12. aprila 1961 vstopil v vesoljski prostor in obkrožil Zem­ljo. Njegov polet z raketo Vostok je trajal 108 minut. Potem je postal in še vedno ostaja narodni junak in kulturna ikona. Sovjetska zveza je takrat v nekaj letih dobila drugo večjo bitko v osvajanju vesolja, potem ko je oktobra 1957 prva v tirnico poslala satelit Sputnik. Ruska vesoljska agencija Roskozmos, čeprav se bori z nezadostnim financiranjem, ostaja zanesljiva vesoljska velesila, poudarja dr. Tomaž Zwitter.

Jurij Gagarin, tretji od štirih otrok, se je rodil 9. marca 1934. Postal je pilot, kmalu pa se je prijavil med kozmonavte. Proti koncu leta 1959 so med prijavljenimi izbrali 154 kandidatov, ki so ustrezali predvideni starosti, višini, teži in so imeli pilotske izkušnje. Nato so nabor zožili na 20 kandidatov. Od izbrane dvajseterice je v naslednjih letih v vesolje poletelo dvanajst kozmonavtov, od osmih, ki jim to ni bilo dano, je eden umrl v požaru pri pripravah, tri so odpustili zaradi disciplinskih prekrškov, štirje pa so prekinili priprave zaradi poškodb.

Podobna selekcija je potekala tudi na drugi strani velike luže, ko je Nasa izbirala Mercuryjevih sedem. A postopek ne bi mogel biti bolj drugačen: v ZDA so može javno predstavili, mediji so jim bili vseskozi za petami, sovjetski izbor pa je ostal državna skrivnost.
 

Mirni živci, prijeten značaj

Iz dvajseterice so maja 1960 izbrali šest najboljših kandidatov za odprave Vostok: Jurija Gagarina, Anatolija Kartašova, Andrijana Nikolajeva, Pavla Popoviča, Germana Titova in Valentina Varlamova. Kartašov in Varlamov sta se med urjenjem poškodovala in prilož­nost sta dobila Grigorij Neljubov in Valerij Bikovski. Januarja 1961 so izbor še prepolovili in v igri za naziv prvega človeka v vesolju so ostali Gagarin, Titov in Neljubov.

Gagarin ni bil najbolj izkušen pilot, a bil je zelo bister, kot osebnost je bil prijeten in ohranjal je mirne živce tudi v najbolj napetih trenutkih.

Dvanajstega aprila 1961 ob 9.07 po moskovskem času je bil 157 centimetrov visoki Gagarin v raketi, ki je poletela v nebo. Ker takrat še niso vedeli, kako bodo sile ob vzletu in nato breztežnost vplivale na človeka, sta bili raketa in kapsula skoraj avtonomni. V plovilu, širokem vsega 2,5 metra, je imel Gagarin hrane za deset dni, če bi poletel previsoko in bi morale naravne sile poskrbeti za povratek v atmosfero. A vse je potekalo po načrtih, saj je Vostok 1 obkrožil Zemljo in ob tem dosegel maksimalno višino 327 kilometrov.

Ob vstopu v atmosfero se je zapletlo, saj se servisni in pristajalni modul nista pravilno ločila, zato je plovilo kakšno minuto močno stresalo in vrtelo (takšno nekontrolirano vrtenje se je pri poznejših poletih zaradi različnih vzrokov še večkrat ponovilo). A Gagarin je ostal pri zavesti, približno sedem kilomet­rov nad tlemi se je katapultiral iz kapsule in na trdnih tleh pristal s padalom. Ker je takrat še veljalo, da se vesoljska odprava prizna le, če kozmonavt pristane v plovilu, so Sovjeti zamolčali to podrobnost in jo razkrili šele leta 1971.


 

Veliki junak

Gagarin je pristal na njivi v bližini Volge in mesta Engels in na smrt prestrašil dve ženski. Oblečen je bil v oranžen skafander, da je Sovjet, je na čeladi izdajal napis SSSR, ki so ga natisnili le slabe pol ure pred vzletom. Zaskrbelo jih je nam­reč, da bi ga ob vrnitvi zamen­jali za vohuna. Po pristanku bi se znova skoraj zgodila tragedija, saj se mu je vrvica za odpiranje ventila za dovod zraka v hermetično zaprt skafander skrila pod pasove in se je nekaj časa celo dušil.

Zdaj že mesece pred vesoljsko odpravo izvemo tako rekoč vse podrobnosti, izstrelitve potekajo pred televizijskimi kamerami, pred 60 leti pa so Sovjeti do zadnjega prikrivali svoje načrte. Prav zato se je verjetno tudi spletlo toliko teorij zarote, da so ljudi pošiljali proti vesolju že pred Gagarinom, a da se odprave niso končale srečno in so jih vse pometli pred preprogo.

Ruska vesoljska agencija je novico o uspešnem vesoljskem poletu objavila okoli pol ure pred pristankom. Izjava je bila pripravljena vnaprej, spisali so tudi sporočilo za javnost, če bi se zgodila tragedija ali če bi Gagarina povsem odneslo s poti in bi bilo potrebno mednarod­no reševanje.

Gagarin je v trenutku postal mednarodna zvezda. Sovjetski predsednik Nikita Hruščov mu je podelil najvišje državno odlikovanje, prepotoval je svet in pripovedoval zgodbo o velikem sovjetskem uspehu. Ker narodnega heroja Sovjetska zveza nikakor ni želela izgubiti, ga v vesolje niso več poslali, je pa ostal testni pilot. Sedem let pozneje, 27. marca 1968, je umrl v letalski nesreči med preizkušanjem letala mig-15. V Gagarinov spomin Roskozmos še danes ohranja številne tradicije pred izstrelitvijo astronavtov, med drugim obiščejo njegov grob, njegovo pisarno in zasadijo drevo v aveniji, kjer je prvo zasadil prav on. Vsaj ruski kozmonavti se na poti proti izstrelišču menda tudi olajšajo tiščanja v mehurju na pnevmatiko avtobusa, kot je to storil Gagarin.




 

Zdaj so pionirji vesolja roboti

»Takoj po aprilu 1961 je sledila cela plejada potovanj človeka v vesolju. Šlo je za izjemno desetletje, dobra tri leta in pol po izstrelitvi Sputnika je človek poletel v vesolje, osem let zatem je pristal še na Luni. Sledilo je še nekaj let obiskovanja Lune, v zadnjih letih pa sprem­ljamo le izstrelitve nad Zemljino atmosfero, to je okoli 400 kilomet­rov visoko, a gre v tem primeru za dolgotrajna, večmesečna ali celoletna potovanja,« pove dr. Tomaž Zwitter z ljubljanske fakultete za matematiko in fiziko.

»Takrat je bil človek preprosto bolj sposoben od kateregakoli robota. Treba je sicer opomniti, da je bila Gagarinova raketa avtomatska z rezervo, da bi jo lahko upravljal ročno, a tega ni bilo treba storiti. Pozneje so astronavti in nadzorniki na tleh odločilno poskrbeli za uspehe odprav, denimo odprava Apollo 13 bi se lahko končala tragično, če ne bi bilo izjemne inovativnosti astronavtov in nadzornikov.«



Raziskovanje vesolja je šestdeset let pozneje predvsem v domeni robotskih odprav. »Gre za skokovit razvoj. S sofisticiranimi sateliti in sondami po vesolju počenjamo številne vragolije, pristajamo na lunah, asteroidih in kometih in pridobivamo podatke, ker bi radi razumeli, zakaj je Zemlja takšna, kot je, in kako pogosto se oblikuje tak planet. Človek je postal tvegan in drag tovor. Teza, da bi pri potovanjih v vesolje lahko sprejemal boljše odločitve kot računalnik, ne zdrži. Je pa človek dober pripovedovalec zgodb, tudi Gagarin je bil, in to je bila po uspehu zelo pomembna funkcija, saj je tako vzbujal zanimanje za tehnologijo, razvoj in za drzne, pionirske podvige,« razloži Zwitter.


 

Roskozmos ostaja zanesljiv partner

Danes se tudi zaradi ameriške odličnosti v promociji zdi, da Rusija zaostaja v vesoljski tekmi, a profesor astronomije opozori, da je bila zadnje desetletje poleg Kitajske edina država, ki je premogla kapacitete za prevoz ljudi v vesolje. »Američani so imeli po upokojitvi vesoljskih čolničkov dolgo pavzo, zdaj spremljamo prve poskuse dragona. Ruski program pa je rutinski in teče naprej. Nobena raketa nima tako dolge in tako uspešne zgodovine kot sojuz. Smrtnih žrtev ni bilo, raketa je cenovno konkurenčna in zelo zanesljiva,« poudari sogovornik.



Vendar vse ne teče gladko. »Že desetletja jih pestijo resne težave s financiranjem. Ni problem v znanju in Roskozmos ostaja zelo pomemben igralec. Američani na drugi strani res delajo nekatere pomembne inovacije, kar znajo tudi ustrezno predstaviti, medtem ko smo le malo slišali o pred leti zelo pomembni posodobitvi tretje stopnje rakete sojuz. Čeprav je moderno reči, da Rusi ostajajo zadaj, to ni res. Rusija, ZDA in Kitajska so tri velesile, potem so tu še evropska Esa, japonska Jaxa, Indija, tudi Turki pripravljajo svoj program, vseskozi so dejavni Izraelci, sicer bolj na vojaškem delu. Zdaj imamo celo vrsto igralcev, ki želijo razvijati vesoljski program, ker je to pomemben del tehnološkega razvoja in napredka širokega sektorja v industriji.«