Kje bi bili brez premoga in nafte

Kakšna bi bila naša civilizacija, če za osrednji vir energije zadnjih nekaj stoletij ne bi mogli uporabljati fosilnih goriv, ampak bi se morali zanašati le na obnovljive vire, kot so reke, veter in sonce?

Kakšna bi bila podoba Zemlje, če premoga in nafte ne bi bilo ali ju vsaj ne bi mogli uporabljati? Bi lahko z drugimi viri energije prišli do enako razvite civilizacije, kot jo poznamo? Bi se industrializacija morda začela v hriboviti Švici ali na Norveškem, kjer je na voljo več vodne energije, in ne v Angliji, kjer je bil osrednji energent industrializacije premog?

Strateško geografsko prednost bi verjetno imele dežele z naravnimi danostmi za pridobivanje energije iz vodnih virov. Prav lahko bi se tudi zgodilo, da bi tehnološki razvoj zaradi pomanjkanja energije zastal ali začel celo nazadovati.

Goriva industrijske revolucije

Čeprav so vodni in vetrni mlini ter žage v srednjem veku opravljali veliko mehanskega dela, je bila pred 18. stoletjem sončna energija, ujeta v rastline oziroma biomaso, glavni energetski vir človeštva. Tehnologija pridelave hrane je temeljila predvsem na fizičnem delu ljudi in živali. Z lesom pa se niso le greli, ampak je bil tudi osnovni material za gradnjo hiš, strojev in prevoznih sredstev.

Ko se je število ljudi povečevalo, je postala količina lesa, ki ga je bilo mogoče uporabiti, precejšnja ovira za razvoj. Več lesa ko so pokurili, manj ga je ostalo za gradnjo. Hkrati so za pridelavo hrane potrebovali vedno več prostora za polja, tako da je imel tudi gozd omejen prostor za svojo rast.

Prve civilizacije so za osrednji vir energije izkoriščale zlasti les oziroma oglje, šele v srednjeveški Evropi je začela Anglija v večjih količinah uporabljati premog. Razlog je bila predvsem geografija. V 13. stoletju je bil transport po vodi bistveno lažji in cenejši kot po kopnem. V Angliji ni bilo, tako kot v Evropi, dolgih plovnih rek, imela pa je zaloge premoga ob bregovih reke Tyne na severovzhodu dežele. Od tam je bilo mogoče premog z ladjami razmeroma preprosto prepeljati na jug v bližino Londona. Zaradi te geografske posebnosti Anglije je postal premog v nekem trenutku cenejši in lažje dostopen od lesa.

Brez premoga ni jekla?

Premog so najprej uporabljali samo za kurjenje peči, ne pa tudi v metalurgiji, saj je imel pomanjkljivost: zaradi nečistoč ni bil primeren kot surovina v procesu izdelave jekla. Jeklo nastane tako, da železu dodajo nekaj ogljika, nečistoče v premogu, kot je denimo žveplo, pa povzročijo, da kovina ni tako trdna, kot če bi jo izdelali z uporabo lesnega oglja. Šele v 17. stoletju so metalurgi iznašli način, kako premog z žganjem očistiti in ga spremeniti v koks, s katerim je bilo mogoče izdelovati tudi kakovostno jeklo.

Na začetku 18. stoletja je zato cena kakovostnega jekla padla, kar je spodbudilo razvoj industrije in med drugim omogočilo gradnjo železnic. Poceni kakovostno jeklo, ki ni temeljilo na omejenih možnostih uporabe lesa, je prineslo razcvet drugih industrij, kar je razvoj še pospešilo.

V nasprotju z lesom so bile zaloge premoga za takratni obseg proizvodnje skorajda neizčrpne. Okoli leta 1820 je bil obseg izkoriščanja premoga v Angliji že tako velik, da bi potrebovali gozd večje površine, kot je celotna Velika Britanija, če bi hoteli premog nadomestiti z lesom. Za izdelavo tone železa je bilo namreč potrebnih kar 10 hektarov gozda, do enake količine kovine pa je bilo mogoče priti s 5 tonami premoga. Prav neomejena zaloga fosilnih goriv je zato omogočila, da industrijska revolucija ni trčila ob naravne omejitve.

Kako brez fosilnih goriv?

V Angliji je premog na začetku 19. stoletja postal najpomembnejši vir energije za pogon mehanskih strojev. Takrat so bile tovarne v uporabo premoga bolj ali manj prisiljene, saj so bili vodni viri že povsem izčrpani. Tovarn tudi niso mogli seliti daleč stran v gore, kjer je bilo vodnih virov še dovolj, kajti to bi prineslo novo težavo, prevoz surovin in končnih izdelkov. Kot se zdi, pojav globalne industrijske družbe, kot jo poznamo danes, ne bi bil mogoč brez opore v fosilnih gorivih, v katerih se je energija shranjevala milijone let in nam je bila razmeroma lahko dostopna.

Zadnja desetletja, ko smo ugotovili, da množično izkoriščanje fosilnih goriv zaradi sproščanja ogljikovega dioksida kot toplogrednega plina močno vpliva na dvigovanje temperature in spreminjanje podnebja na Zemlji, moramo o dolgoročnih posledicah nebrzdane uporabe premoga in nafte znova temeljito premisliti.

Umestno je tudi vprašanje, ali ni morda prav sposobnost civilizacije, da na neki točki razvoja preide od izkoriščanja shranjene fosilne energije na trajnostne obnovljive vire, ključni kazalec, da ne gre le kratkotrajni razcvet neke kulture, ki mu sledi stagnacija, nazadovanje ali celo kolaps, ampak za sposobnost zagotovitve trajnih razmer za kakovostno življenje na planetu.
–––
Sašo Dolenc je urednik Kvarkadabre, spletnega časopisa za popularizacijo znanosti.