Kdo se boji Grete Thunberg

Skrb mladih okoljevarstvenikov, ki v zadnjem času protestirajo na ulicah svetovnih mest, ni samo anemična svetovna politika, ki se ne ozira na globalne podnebne spremembe. Spopadati se morajo z vse bolj bizarnimi in odkritimi verbalnimi napadi odraslih. Naravno in logično se zdi, da bi mladim ploskali in jih spodbujali, sploh ker ni nobenih resnih poskusov, da bi države zmanjšale izpuste toplogrednih plinov, a očitno je treba na dogajanje pogledati z druge plati.

Avstralski premier Scott Morrison je mlado švedsko aktivistko Greto Thunberg obtožil, da med otroki po nepotrebnem širi tesnobo. Iz tega bi lahko sklepali, da je za tesnobo, ki jo mladi občutijo glede prihodnosti, kriv aktivizem Grete Thunberg, ne pa podnebna kriza. Thunbergovo so v medijih označili tudi za duševno bolno, histerično najstnico in čudakinjo. Francoski akademiki so se ob njenem nastopu v Združenih narodih obregnili ob njen videz, namesto da bi komentirali njen govor. Donald Trump je cinično pripomnil, da se mu je zdela kot vesela deklica, ki se veseli svetle prihodnosti. Skupni imenovalec takšnih komentarjev je, da ignorirajo resnost položaja, na katerega skušajo opozarjati podnebni protestniki. Kakšni motivi torej tičijo za njimi?
 

Ko odrasli krivijo Greto Thunberg, da je brezizrazna in apatična, ali nasprotno, preveč čustvena, morda podzavestno čutijo, da podnebna kriza zahteva vključevanje močnih in kompleksnih čustvenih stanj, ki bi jih raje potisnili vstran.

Težko razumljive žaljivke

Nekateri menijo, da večino puščic proti Thunbergovi usmerjajo konservativni moški v srednjih letih, ki se zaradi kombinacije njene starosti, spola in nastopa odzovejo z mizoginijo. Nesramne opazke so sicer bolj odmevne, ko pridejo iz ust vplivnih moških, kot je Trump, toda tudi med splošno javnostjo je vse pogosteje slišati mnenja, da je »uboga« Greta zmanipulirana in da nekdo, ki vleče niti iz ozadja, hoče otroke oropati pravice do nedolžnega otroštva. Starši, ki na protestih spremljajo svoje otroke, morajo pogosto poslušati grožnje mimoidočih, da jih bodo prijavili socialni službi zaradi zlorabe.

Kot znanstvenica in psihoterapevtka raziskujem, kako na čustveni ravni podnebne spremembe vplivajo na otroke, pri tem pa me zanima tudi odziv odraslih na proteste mladih. Takšni otroci me navdihujejo. V Afganistanu so jih ob zadnjem globalnem podnebnem shodu 20. septembra na ulicah ves čas spremljali oboroženi vojaki. Medtem ko so ob grozečih puškah svetu sporočali, da jim ni vseeno za Zemljo, so proti njim iz varnih pisarn in stanovanj letele žaljivke odraslih.
 

Strah sproži jezno

V svojem govoru v Združenih narodih je Greta Thunberg pozvala politike, naj podnebno krizo vzamejo resno. Govorila je o razblinjenih sanjah in o obupu njene generacije. Opozarjala je, da je neukrepanje zavestna odločitev. »Če se odločite, da nas ne boste upoštevali, vam ne bomo nikoli oprostili,« so bile njene besede. S tem, ko je poudarila, da gre za zavestno izbiro, je odraslim odvzela možnost izgovorov. Takšna retorika je pričakovano povzročila jezen in nenadzorovan odziv.

Ko so odrasli soočeni z zahtevo otroka, naj se začnejo obnašati kot odrasli, imajo dve možnosti. Prva je preprosta: da odrastejo. Druga je, da se branijo. Psihologi se trudimo razumeti, kaj je v resnici za obrambnimi mehanizmi, ki jih potegnejo na plano ljudje, ko se počutijo ogrožene. Ko odrasli rečejo, da bi morali biti otroci v šoli, namesto da protestirajo, tako mislimo, da hrepenijo po normalnosti in stabilnosti, ki je na videz obstajala, preden je v javni diskurz vstopila podnebna kriza. Ko se pritožujejo, da otroci ne morejo razumeti, kako zapleten problem so podnebne spremembe, in da bi ga morali prepustiti strokovnjakom, je to morda nostalgičen spomin na čase, ko so zapletene odločitve lahko prepuščali politikom, ki so skrbeli za njihov miren spanec. Ko odrasli krivijo Greto Thunberg, da je povsem brezizrazna in apatična, ali nasprotno, preveč čustvena, morda podzavestno čutijo, da podnebna kriza zahteva vključevanje močnih in kompleksnih čustvenih stanj, ki bi jih raje potisnili vstran.

Na splošno je intenzivnost obrambnega odziva sorazmerna z intenzivnostjo strahu, ki ga občutimo. V tem primeru lahko sklepamo, da je večina odraslih, ki napadajo Thunbergovo in podnebne shode mladih, prestrašenih. Veliko lažje je sprostiti jezo na drugega kot pogledati vase, se spoprijeti z lastnimi čustvi in se začeti ukvarjati z njimi. Kot odrasli.
–––––––––––
Caroline Hickman je profesorica socialnega dela in psihoterapije na univerzi v Bathu v Veliki Britaniji.