Kdo bo ustavil »digitalne gangsterje«

Facebook nam vsakokrat proti koncu leta zavrti pregled naših 365 dni. Da se spomnimo na novopridobljene prijatelje in na kak lep trenutek. Lepo. Ni pa znano, ali si tak pregled leta zavrti tudi njihova uprava. Lansko namreč zanje ni bilo prav zelo sijajno. Če dobro pomislimo, je za soustanoviteljem in izvršnim direktorjem Facebooka Markom Zuckerbergom pasje leto.

Drži, da prav vse ni črno. Facebooku je v lanskem letu za dva odstotka naraslo število dnevnih uporabnikov, prihodki so se na letni ravni povzpeli za 30, dobiček pa za 60 odstotkov. Toda težave so skoraj povsod drugod.
 

Digitalni gangsterji

V začetku minulega tedna so britanski poslanci dobili na mizo poročilo parlamentarne komisije, ki je poldrugo leto preiskovala fenomen dezinformacij in lažnih novic. Dejstvo, da se je v središču pozornosti znašel prav Facebook, verjetno ni presenetilo prav veliko ljudi. Ampak poročilo je še bolj neizprosno; v besedilu se za podjetje in njegovo vodstvo pojavi precej neposredna označba »digitalni gangsterji«.



Britanci imajo kar nekaj tehtnih razlogov za kuhanje jeze. Obstajajo namreč resni indici, da je bila Facebookova platforma zadnja leta uporabljena za vplivanje na njihove volivce, zlasti v smislu spodkopavanja zaupanja v otoške državne institucije. Govorimo o vplivih na referendum o neodvisnosti Škotske leta 2014 pa na referendum o brexitu leta 2016 in na lanske parlamentarne volitve. V ospredju teh sumničenj se je, kot ponavadi, znašla Rusija. A Velika Britanija ni edina. Facebook se mora redno posipati s pepelom tudi doma, v ZDA.

Vse se je začelo lani februarja, ko so se pojavile prve obtožbe proti ruskim podjetjem in posameznikom, da so prek družbenih platform, zlasti facebooka, poskušali vplivati na izid ameriških predsedniških volitev. Zuckerberg je moral pred senatom pojasnjevati, zakaj se pompozni videi in novice po njegovem omrežju širijo z neverjetno učinkovitostjo. Nekoliko pozneje je na podobna vprašanja odgovarjal tudi v nastopu pred poslanci evropskega parlamenta. Na njegovo zahtevo strogo omejenem na 75 minut. S tem se je njegova pripravljenost na razpravo s predstavniki držav tudi nehala. Pozneje so namreč njegovo navzočnost in pojasnila zahtevala še predstavniška telesa Kanade, Avstralije, Argentine, Irske, a so vsi naleteli na gluha ušesa.
 

Cambridge Analytica in vse drugo

Marca je prišla v javnost verjetno najbolj uničujoča afera. Izkazalo se je namreč, da je svetovalno podjetje Cambridge Analytica prek na videz benigne aplikacije s kvizom pridobilo osebne podatke o 270.000 uporabnikih. In še o njihovih prijateljih. Kar je skupaj naneslo 87 milijonov uporabnikov te spletne platforme. Demografske podatke so domnevno uporabili za ciljano politično oglaševanje v kampanji Donalda Trumpa. Skoraj sočasno so predstavniki OZN Facebook obtožili, da je njihova platforma odigrala ključno vlogo pri širjenju sovraštva do muslimanske manjšine v Burmi. Lažni profili zaveznikov, ki so jih ustvarili pripadniki burmanske vojske, so omrežje preplavili z dezinformacijami, posledica pa je bilo na tisoče beguncev, ki so pred nasiljem morali zapustiti svoje domove.

Proti koncu poletja se je Facebooku primeril še varnostni incident, ki je prizadel približno 30 milijonov uporabnikov. Neznanci so zlorabili funkcijo za urejanje profila in se tako dokopali do imen, e-poštnih naslovov in telefonskih številk, kar več kot zadošča za krajo identitete.

Ko se je leto prevešalo h koncu, pa se je izkazalo, da je Facebook približno 150 prijateljskim podjetjem, med njimi so bili, denimo, Microsoft, Apple, Amazon in Yahoo, brez privolitve uporabnikov omogočil velikodušen dostop do njihovih osebnih podatkov. Podjetja, s katerimi ni bil v dobrih odnosih, pa je očrnil s pomočjo najete PR-agencije, kar so v vodstvu po razkritju medijev na koncu tudi skrušeno priznali.
 

Pijani od moči?

Podjetje, ki je v 15 letih obstoja postalo nekakšna naddržava s svojimi pravili in močjo dobrih dveh milijard »državljanov«, je lani morda prestopilo mejo. Kot da so se počutili dovolj močne za neposredni spopad z vladami najmočnejših držav. Težava je ta, da se je Mark Zuckerberg po javni prodaji podjetja trdno usidral na mestu predsednika uprave, od koder z zmerno večino obvladuje vse pomembnejše odločitve. Čeprav bi si kar nekaj lastnikov želelo na njegovo mesto postaviti neodvisnega menedžerja, ki bi podjetje postopoma umaknil iz medijske, predvsem pa politične pozornosti, ki podjetju začenja resno škodovati.

Porajajo se pobude, najbolj resno so ta teden obelodanili britanski poslanci, za zakonsko brzdanje družbenih platform, predvsem v smeri večjega nadzora in odgovornosti njihovih upravljavcev. Prav tako so se v ZDA pojavili resni predlogi, da bi morali podjetje zaradi njegove družbene in ekonomske moči prisilno razbiti na več delov.

Največjo nevarnost za družbena omrežja pa vseeno predstavljajo uporabniki sami; ti postajajo iz dneva v dan bolj ozaveščeni, saj vse več ljudem postaja jasno, kaj podjetje počne in koliko zasluži z njihovimi osebnimi podatki. Pa da se za kršitve raje opravičuje, namesto da bi jih preprečilo. Če bo lepega dne postalo modno zapreti Facebookov račun in se preseliti drugam, bo družbeni gigant začel neizogibno stagnirati. Uporabniki so namreč tisti del njihovega kapitala, ki ga uprava ne more nadzorovati.