Jegulja, da te kap

Znanstveniki so dolgo menili, da po močvirjih, potokih in rekah v Južni Ameriki plava le ena vrsta električnih jegulj. S to domnevo se ni zadovoljila ekipa raziskovalcev v ameriškem prirodoslovnem muzeju Smithsonian, ki je tako proučila več kot sto različnih jegulj v Amazoniji in odkrila še dve vrsti. Ena od njiju proizvede največjo električno napetost, kdaj izmerjeno pri živali. Electrophorus voltai namreč iztisne kar 860 voltov, do zdaj edina znana vrsta Electrophorus electricus pa je sposobna proizvesti 650 voltov električne napetosti.



V študiji, objavljeni v reviji Nature Communications, razlagajo, da lahko električne jegulje, ki so pravzaprav v obliko jegulj preoblikovane ribe, zrastejo do dolžine 2,4 metra. »Če lahko po 250 letih raziskovanja odkrijemo več kot dva metra dolgo ribo, si predstavljate, kaj vse lahko še odkrijemo na tem območju?« je neizmerno bogastvo, ki ga gotovo še skriva amazonski pragozd, orisal vodja študije David de Santana.

Vse tri vrste so po videzu skoraj enake in elektriko uporabljajo za navigacijo, komunikacijo, lov in samoobrambo. Pri analizi 107 jegulj, ki so jih nabrali v Braziliji, Surinamu, Francoski Gvajani in Gvajani, pa so odkrili, da lahko zaradi razlik v genski zasnovi, obliki lobanje in stopnji proizvedene elektrike jegulje razvrstijo v tri različne vrste. Ekipa raziskovalcev je prepričana, da so se razlike iz skupnega prednika začele oblikovati pred 7,1 milijona leti. Količino proizvedene električne napetosti so vrste razvijale glede na vode, v katerih živijo, so zapisali v študiji. E. electricus živi najvišje na severu Južne Amerike, večinoma v Gvajani in Surinamu, E. varii plava po vodah v nižavjih Amazonske kotline na severu Brazilije, E. voltai pa na jugu brazilskega pragozda.

»Visokonapetostna« jegulja voltai prebiva v čistih vodah v višjih predelih Amazonije, ki električne napetosti ne prevajajo dobro. Tako se je vrsta prilagodila in povečala količino proizvedenih voltov. Morda je celo razvila unikaten sistem za proizvodnjo elektrike, je še povedal de Santana. »Mogoče ima drugačne encime in uporablja drugačne spojine. To pa bi bilo lahko uporabno v medicini ali tehnologiji,« je poudaril. Jegulje so namreč znanstveniki v 18. in 19. stoletju vzeli za vzor pri oblikovanju baterij.



Raziskovalci tudi razlike v obliki glave in trupa pripisujejo prebivališču vrste. E. electricus in E. voltai imata bolj sploščeno lobanjo, kar bi lahko bila posledica prilagoditve pri iskanju hrane na skalnatem rečnem dnu ali pa plavanja v vodah s hitrejšim tokom.