Je rešitev zajemanje in shranjevanje ogljikovega dioksida?

S procesom zajemanja in shranjevanja ogljikovega dioksida (CO₂) je seznanjen zgolj vsak deseti evropski državljan. Tehnologija, ki je splošno znana kot CCS (ang. carbon capture and storage), se še razvija, ne glede na to pa se v prihodnosti utegne izkazati za ključno pri zmanjševanju količine toplogrednih plinov v ozračje. O tem smo se pogovarjali z dr. Markom Maverjem iz norveške okoljevarstvene organizacije Bellona.

Evropska unija namerava do leta 2030 znižati izpuste za 40 odstotkov. S pariškim sporazumom se je mednarodna skupnost zavezala, da bo preprečila globalno segrevanje ozračja, višje od 2 °C. V tem smislu postaja tudi CCS, zajemanje in shranjevanje ogljika, vse aktualnejša tema.

Odločevalci se strinjajo, da je za doseganje postavljenih ciljev nujno treba vzpostaviti portfelj tehnologij in rešitev za zmanjšanje izpustov. Vse bolj se zavedamo pomembnosti elektrifikacije transporta, povečevanja energijske učinkovitosti in zmanjšanja izpustov CO₂ iz stacionarnih virov, torej težke industrije in proizvajalcev elektrike. V to kategorijo sodi tudi CCS. Ker bo poraba fosilnih goriv tudi v prihodnosti še velika, je pri, denimo, težki industriji zajemanje in shranjevanje CO₂ ključno za zmanjšanje izpustov. Medtem ko z izboljšano tehnologijo težke industrije izpuste lahko zmanjšamo za deset do petnajst odstotkov, jih s CCS lahko zmanjšamo za do 95.

Kako poteka zajemanje in shranjevanje ogljika?

CCS predpostavlja zajemanje, transport in shranjevanje ogljika pod zemljo. Čeprav tehnologija zajemanja CO₂ obstaja že več desetletij, so njen razvoj pospešili Norvežani sredi 90. letih minulega stoletja. Želeli so namreč zmanjšati izpuste na naftnih ploščadih. V ZDA, na primer, CO₂ zajemajo že od 60. oziroma 70. let, uporabljajo pa ga za dodatno pridobivanje nafte.

Obstaja več načinov zajemanja: CO₂ se pri stacionarnih virih zajame pred ali po zažigu fosilnega goriva. Zajeti plin je treba utekočiniti, transportiran pa je v podzemna območja, ki bodo na Norveškem od dva do tri kilometre pod dnom Severnega morja. Tam je primerna geološka struktura tal, prav tako so, na primer, že izvrtane vrtine, ki bodo pripomogle k učinkovitejšemu sledenju in monitoringu shranjenega plina. Nasprotovanje shranjevanju ogljika je na evropski celini večje – ustavljena sta bila že vsaj dva projekta.

Omenjena je bila primerna geološka sestava tal.

Vsako potencialno primerno območje je najprej treba raziskati. Zmotno je prepričanje, da bo CO₂ skladiščen v zapuščenih rudniških dvoranah. Za njegovo skladiščenje so primerni rezervoarji, v katerih so nekoč pridobivali nafto, ali pa slani vodonosniki oziroma porozne geološke plasti, v katerih je droben pesek, v njegovih porah se bo nato širil utekočinjeni CO₂, ne bo pa prišel na površje. Obstaja sicer tveganje, da bi CO₂ uhajal skozi vrtino, kjer je bil vbrizgan, a to se ob primernem nadzoru ne bo zgodilo.

Raziskane so bile tudi posledice morebitnega uhajanja. Po testnem izpustu sicer zelo majhne količine – približno štirih ton CO₂ – so ugotovili, da je bilo prizadeto zgolj neposredno območje okoli vrtine, ekosistem pa se je obnovil v enem letu.

V Evropski uniji CCS ureja direktiva iz leta 2009, ki državam članicam prepušča veliko svobode pri implementaciji …

Tako je. Večina držav je to (široko) direktivo neposredno prenesla v svojo zakonodajo, nekatere, med njimi Velika Britanija, so CCS še dodatno regulirale. Evropska direktiva je zelo proceduralna, določa merila za pridobivanje dovoljenj, kaj mora vsebovati nadzor postopka CCS … Določa, recimo, minimalne skupne standarde, preostalo je prepuščeno državam.

Katere prakse evropskih držav bi bilo treba izpostaviti v kontekstu tehnologije CCS?

Države članice same odločajo, ali se bodo z zajemanjem in shranjevanjem CO₂ sploh ukvarjale. V Avstriji so, na primer, eksplicitno povedali, da se CO₂ pri njih ne bo shranjeval. Glavne države, ki se ukvarjajo s tehnologijo CCS, so Velika Britanija (še posebno Škotska), Nizozemska, Norveška in Nemčija. Raziskuje tudi Španija. Zdaj ko je finančna kriza minila, države spet vlagajo v razvoj tehnologije CCS, fokus raziskav pa se je od elektrarn preusmeril v težko industrijo.

Zakaj obrat?

Vzrok je predvsem gospodarski. Težka industrija je navadno skoncentrirana na določenem območju (na primer v Rotterdamu v Nemčiji). Učinkovit transport CO2 je lažje zagotoviti iz tovarn, ki so si geografsko blizu. V Belloni se ukvarjam z razvojem skupkov, grozdov tovarn, ki bi zajemale CO2, transport zajetega plina pa bi nato potekal po skupni transportni cevi. Skupni transport bi zelo povečal ekonomičnost procesa.

Velika Britanija velja za eno od »vzornic« na področju CCS. Kako tam poteka razvoj tehnologije CCS?

Velika Britanija se ukvarja z razvojem že omenjenih skupkov, predvsem na Škotskem. Trenutno se ukvarjamo s projektom Acorn, v prevodu to pomeni Želod. Sam delam na področju promoviranja ponovne uporabe izrabljene infrastrukture (cevi), ki bi povezala več obratov težke industrije na območju Aberdeena – tam bi CO₂ zajemali in ga nato transportirali do Severnega morja, kjer bi ga trajno shranili. Ponovna uporaba že obstoječih cevi je precej cenejša od izdelave novih, prihranki so milijonski.
V projektu Acorn na Belloni prav tako raziskujemo tudi možnost ponovne uporabe cevi, ki bi prečkala Anglijo vse do Aberdeena. Tako bi se torej povezali različni skupki na Otoku. Pri tem je seveda nujna tudi investicija države, saj trga za trajno shranjevanje CO₂ v Evropi ni. Na Kitajskem in v ZDA je drugače – tam je CO₂, kot že rečeno, uporabljen pri dodatnem črpanju nafte. V tem postopku se določen delež CO₂ oprime kamnin in ostane v zemlji.

Kakšne so še druge možnosti ponovne uporabe CO₂?

Pogosto se poleg kratice CCS uporablja tudi CCU (ang. carbon capture and utilisation), zajemanje in uporaba ogljika. CO₂ se uporablja za tople grede, reciklirani CO₂ se, v sicer zelo majhnem deležu, uporablja tudi v živilski industriji. Podjetje Audi, recimo, že promovira avtomobile, ki jih poganjajo tako imenovana sintetična goriva, proizvedena iz CO2 in vodika (H₂). Oglašujejo 80-odstotno zmanjšanje izpustov, pri tem zamolčijo, da proizvodnja vodika zahteva ogromne količine energije.

Kako je z zajemanjem in shranjevanjem ogljika v Sloveniji?

Realno gledano nismo dovolj veliki, da bi upravičili stroške gradnje ustrezne infrastrukture.

Torej, kot že rečeno, imamo evropsko direktivo ter države Unije, ki jim je prepuščena njena implementacija. Kakšen je po vašem mnenju najbolj idealen model CCS?

Večji del sredstev bodo gotovo morali zagotoviti državni akterji, mogoče tudi Evropska unija, predvsem pri projektih, ki bodo transnacionalni. Pri shranjevanju CO₂ trenutno umanjka gospodarski vidik, ni zaslužka, zato je tudi motivacija zasebnih akterjev manjša. V Belloni se posledično zavzemamo, da bi za transport in shranjevanje poskrbelo državno podjetje. Državno podjetje torej od obrata, ki CO₂ zajame, odkupi plin, nato pa poskrbi za njegov transport in shranjevanje. Na Nizozemskem je tako državno podjetje EBN, na Norveškem pa Gassnova. Kot lahko vidimo, glavna tveganja pri tehnologiji CCS niso tehnološka, ampak finančna. Tudi zato raziskujemo možnosti za združevanje akterjev v skupke ter možnosti uporabe skupne infrastrukture transporta in shranjevanja.

Ali je uporaba tehnologije CCS, kot je osnovana v Evropi, prisotna še kje v svetu?

Četudi tehnologija CCS v ZDA ni bila razvita z namenom boja proti podnebnim spremembam, se tam CO₂ uporablja že desetletja. Prav tako se Američani v zadnjem času, torej tudi pod vodstvom predsednika Donalda Trumpa, vse bolj usmerjajo v shranjevanje CO₂. Pri nedavnem sprejemanju proračuna je bil potrjen tudi sklop sprememb nekaterih davčnih členov (tako imenovani 45-Q). Za vsako tono CO₂, ki jo podjetje zajame (in shrani ali uporabi), prejme davčno olajšavo (ang. tax credit). Ne glede na uradni odstop ZDA od pariškega sporazuma, spodbudne iniciative za boj proti podnebnim spremembam prihajajo iz posameznih zveznih držav – Kalifornije, New Hampshira, Massachusettsa.

Na spletni strani Bellone, kjer ste zaposleni, je mogoče brati zapis, da je tehnologija CCS ključna v boju proti podnebnim spremembam in most do prihodnosti, ko bomo uporabljali obnovljive vire energije. Kako odgovarjate kritikom, ki menijo, da CCS ne rešuje problema v njegovi srži, to je ne pripomore k tranziciji v zeleno tehnologijo in le »lepi obliž na rano planeta«?

Okoljevarstvene organizacije tehnologijo CCS pogosto kritizirajo, saj menijo, da ustvarja pogoje, da se bo uporaba fosilnih goriv uporabljala v neskončnost. Bellona je tako ena redkih organizacij, ki to tehnologijo promovira. Postavlja se vprašanje, ali bi se denar, ki se porablja za razvoj CCS, moral porabiti za razvoj obnovljivih virov ... A če smo realni, vemo, da se bodo fosilna goriva uporabljala še naprej, saj obnovljivi viri energije še ne zadostijo vsem energijskim potrebam, prav tako ni mogoče pozabiti, da je težka industrija velik zaposlovalec. Četudi se odstotek energije, ki jo pridobimo iz obnovljivih virov, povečuje, je nujno treba zmanjšati izpuste, če želimo doseči postavljene okoljske cilje. CCS je torej treba misliti kot del rešitve, skupaj z drugimi inovacijami. Tudi CCS ni neproblematična tehnologija – za zajemanje CO₂ je, recimo, prav tako potreben energijski vložek, ki je še vedno relativno velik.

Tehnologiji CCS očitajo, da ne more preprečiti morebitnega uhajanja shranjenega CO₂ …

Tveganje vedno obstaja, seveda. A kot kažejo študije v zadnjih dveh desetletjih, je to zelo majhno.

Kako ocenjujete v Belloni, bosta tako Evropska unija kot svet uresničila cilje, ki bodo pripomogli k manjšim globalnim spremembam v ozračju?

Nisem podpornik povečevanja razsežnosti podnebnih sprememb in ustvarjanja panike, a sedanji cilji bi bili po mojem mnenju lahko še strožji. Prav tako bi morali dolgoročneje načrtovati, recimo do leta 2050, ne samo do leta 2030. Evropa bi lahko bila učinkovitejša. Verjamem, da čas po krizi prinaša nove investicije v razvoj tehnologij, ki bodo v končni fazi ublažile posledice podnebnih sprememb. Nadalje, v prihodnjih petih letih se bo tudi pokazalo, kako resno misli svet s pariškim sporazumom … Vsekakor menim, da smo – če se trenutni momentom ohrani – na dobri poti.