Japonsko solarno jadro

Tanka jadra, ki jih poganja svetloba, so stoletje stara zamisel, kako bi človek lahko potoval po vesolju. V dovolj dolgem obdobju namreč lahko fotoni po kvadraturi ogromni, a peresno lahko strukturi dajo veliko pospeška. Kar nekaj organizacij je že preizkusilo zamisel v praksi, med temi je bila tudi japonska vesoljska agencija Jaxa, ki je 20. maja 2010 v vesolje skupaj s primarno odpravo Akacuki, namenjeno v orbito Venere, poslala jadro Ikaros.

To je postalo prvo vesoljsko plovilo, ki je uspešno demonstriralo tehnologijo v medplanetarnem prostoru. Bilo je tudi prvo vesoljsko plovilo, ki je za glavno gorivo uporabljalo le svetlobo, sicer pa so pri Jaxi skušali predvsem preverjati, kako se v breztežnosti odpre in razprostre tanka membrana, kako dobro energijo pretvarja zelo tenek premaz solarnih celic na jadru, kako svetlobni tlak vpliva na pospeševanje in kako lahko s tekočimi kristali spreminjajo smer letenja jadra. Ikarosa so opremili še z znanstvenim instrumentom s kratico Aladdin, ki je meril polarizacijo gamažarkov in gostoto prašnih delcev.



Jadro z merami 14 krat 14 metrov se je junija uspešno odprlo s pomočjo sile vrtenja. Tekoči kristali ob robu membrane so se izkazali za dobro rešitev glede usmerjanja. Uporabili so njihov odboj svetlobe in tako dosegli minimalne premike. Do decembra istega leta so tehnologijo tudi uspešno preizkusili, jadro je seveda potovalo naprej po tirnici okoli Sonca. Do maja 2015 se je plovilo večkrat ponastavilo v hibernacijo, ker ni bilo dovolj energije za baterijo, večkrat se je tudi zbudilo in poslalo podatke. Jaxa je maja 2015 skušala znova dobiti signal s plovila, a se ni oglasilo, sklenili so, da je znova v hibernaciji. Takrat je bilo okoli 110 milijonov kilometrov od Zemlje.



Ikarosu je 20. maja 2015 že sledil Lightsail 1, ki so ga sestavili v organizaciji Planetary Society, ta je novo solarno jadro v orbito poslala tudi junija 2019. Kar nekaj prihodnjih odprav vključuje solarna jadra, med drugim Nasina Nea Scout, ki bi z odpravo Artemis 1 odpotovala do Lune, nato pa naprej do bližnjezemeljskih asteroidov.