Izstop iz začaranega kroga ali kako udejanjiti znanstvene ideje

Živimo v zelo negotovem času. Skrbijo nas dogodki, kot so virusi, vojna, energetska, prehranska in gospodarska kriza, podražitve, okolje, staranje prebivalstva in še bi se kaj našlo. Eno je gotovo: v prihodnje bomo morali sami bolj skrbeti za samooskrbo in lastne inovativne proizvode, saj nam globalizacija vedno bolj kaže negotovo prihodnost.

Zdi se, da tudi znanje, ki se je nakopičilo v vseh porah našega življenja, ne odigra svojega poslanstva. Če hoče odigrati svojo vlogo, ga dokaj hitro, tak je občutek, zaustavijo dnevna politika ali druge bolj ali manj vidne domače ali mednarodne sile. Zdi se, da vedno bolj odlagamo reševanje problemov, ki so povezani z okoljem, pomanjkanjem osnovnih surovin, človekovim zdravjem, staranjem prebivalstva, medsebojnimi odnosi in razvojem inovativnih proizvodov z visoko dodano vrednostjo.

Reševanje teh problemov je soodvisno od rasti dodane vrednosti ter stanja v gospodarstvu in družbi kot celoti. Od rasti dodane vrednosti je odvisen celoten družbeni ustroj države, še posebej pa razvoj izobraževanja, raziskovanja, tehnološki razvoj in inovacije, ki so bistvene sestavine gospodarske dejavnosti in pomemben vir konkurenčnosti in moči države. Tehnološko moč države je mogoče meriti le z realiziranimi patenti, s prodajo visokotehnoloških proizvodov na svetovnem trgu, dodano vrednostjo na zaposlenega v visoko in srednje visokotehnoloških industrijah, na znanju temelječih storitev in z rastjo produktivnosti dela. Če to vemo, je naravno, da si postavimo vprašanje, zakaj naše znanje premalo prispeva k povečanju tehnološke moči države.

V zgodovini smo imeli množico izjemnih posameznikov, ki so se izkazali na področju raziskovalno-razvojnega in inovativnega dela. S svetovno priznanimi patenti so sposobnost in inovativnost slovenskega naroda dokazali priznani ustvarjalci, znanstveniki in inovatorji. Kako je s tem danes? Tudi danes imamo posameznike, ki izkazujejo inovativnost in znanstveno relevantnost. In vendar nam ne uspeva dovolj, da bi Slovenija postala vodilna v izbranih nišah gospodarskega razvoja.

Patenti in piramida inovativnosti

Največ prošenj za podelitev evropskega patenta (EPO) na milijon prebivalcev so lani vložili v Švici, 953. Slovenija za Švico zelo zaostaja, saj je vložila samo 116 prošenj, od katerih je bilo podeljenih le 37 evropskih patentov na milijon prebivalcev, kar je komaj slaba polovica povprečja EU-27 (83,65) in le 32 odstotkov od števila prijavljenih patentov. To se odraža tudi na Evropskem inovacijskem semaforju (European Innovation Scoreboard, EIS), ki vključuje 27 držav. Slovenija je na semaforju EIS ​ uvrščena na 13. mesto, med zmerne inovatorje. Prehitela nas je tudi Estonija, ki je med najbolj prodornimi novimi članicami Evropske unije. V splošnem se je inovacijska dejavnost v EU od leta 2014 povečala za 12,5 odstotka. V Sloveniji se je povečala najmanj od 27 držav, samo za 2,8 odstotka. S 13. mestom na semaforju EIS se v piramidi inovativnosti Slovenija uvršča med sledilce, ki imajo inovacije v povezavi s svojim delom in v povezavi s partnerji, ki so povečini tuja podjetja.

Intenzivnost raziskovalno-razvojne dejavnosti (RRD) merimo z deležem skupnih izdatkov od bruto domačega proizvoda (BDP). V svetu namenja za RRD največ Južna Koreja (4,6 odstotka BDP). EU si je v lizbonski strategiji postavila cilj – vlagati v RRD 3 odstotke BDP, od tega odstotek iz javnih sredstev in 2 odstotka iz podjetniških. Na lestvici držav EU vodita Švedska in Belgija s 3,5 odstotka. Slovenija je še daleč od ciljne vrednosti. Leta 2020 je za RRD namenila 2,15 odstotka BDP. V Sloveniji je še dodatna težava, da prevladujejo mikro in mala podjetja, ki ne zmorejo imeti lastnega razvoja proizvodov, s katerimi bi lahko konkurirali na globalnem trgu. Kar 86,3 odstotka slovenske industrije pa obvladuje srednjo ali nižjo stopnjo tehnologije. Visoko tehnologijo obvladuje 13,7 odstotka slovenske industrije. Slovenija vlaga pod povprečjem EU-27 (2,32 odstotka). Najbolj zaostajamo pri financiranju RRD v visokem šolstvu. Slovenija je ena redkih držav, ki vlaga v RRD univerz manj kot v inštitute. Večina denarja, ki ga vlaga država, gre za podporo temeljnim raziskovalnim projektom, ki se opravljajo predvsem na inštitutih in univerzah. Mala in srednje velika podjetja (MSP) dobijo od javnega denarja za raziskave in razvoj (RR) malo ali skoraj nič. Lastnega denarja za raziskave in razvoj pa tudi nimajo. Večino denarja, ki ga vlagajo podjetja, porabijo za notranje tehnološke inovacije, za sledenje razvojnim trendom in nabavo opreme za proizvodnjo. Pomanjkanje ustreznih kadrov, predvsem tehničnih, in denarja je velika ovira za spodbujanje RR v MSP.

Znanstveni rezultati raziskovalcev odražajo pomembnost države v svetovni proizvodnji znanja, njenega vpliva oziroma odličnosti raziskovalnega dela. Merijo se z bibliografskimi kazalniki, kot so članki v znanstvenih revijah, vplivnost teh revij v znanstveni sferi, pogosto citirani znanstveniki in nagrajenci (Nobelovi, Fieldsovi idr.). Po številu objav na milijon prebivalcev je Slovenija na 21. mestu v EU. Bolje se odreže pri kakovosti objav, ki jo merijo z odmevnostjo objavljenih člankov (s številom citatov na objavljeni članek). Slovenski znanstveniki so po Scimago Journalu v obdobju 1996–2021 dosegli povprečno 17,2 citata na znanstveno objavo, kar je pod povprečjem EU-28 (20,5). Še slabše se odrežemo, ko pogledamo delež izvoza visokotehnoloških proizvodov, ki so rezultat inovacij na osnovi znanja. To nam potrjuje tudi gibanje bruto dodane vrednosti na zaposlenega – Slovenija je z 51 do 71 evri na zaposlenega leta 2021 zaostajala za vsemi razvitejšimi državami EU. Prav tako zaostajamo po dodani vrednosti na zaposlenega.

Neto dodana vrednost na zaposlenega, ki je leta 2008 znašala približno 35.000 evrov, se je leta 2021 dvignila na 47.161 evrov. Vendar rast dodane vrednosti zaostaja za ciljem gospodarske zbornice in vlade, ki sta si za cilj postavili, da bi Slovenija do leta 2025 dosegla 60.000 evrov dodane vrednosti na zaposlenega oziroma petodstotno rast na leto.

Zakaj ni prenosa znanja

Iz enačbe za izračun neto dodane vrednosti sledi, da so prihodki od prodaje edini vir, na katerega se obesijo vsi stroški države – šolstvo, zdravstvo, sociala, pokojnine in stroški družbene nadgradnje. Zato je pomembno, da za prirast prihodkov države uvedemo v proizvodnjo in prodajo nove proizvode z večjo dodano vrednostjo. To pa lahko naredimo le z razvojem novih, visoko vrednih proizvodov na temelju inovacij.

Na ravni države govorimo o zunanjih inovacijah oziroma inovacijah na podlagi znanja. Prav teh v Sloveniji ni veliko, kljub uspešni in sorazmerno dobro financirani raziskovalni dejavnosti in velikemu številu objav v znanstvenih revijah. Da ni prenosa znanja v prakso, pa niso krivi samo znanstveniki, ampak tudi trenutno veljavna zakonodaja in pomanjkljiva infrastruktura za prenos. Znanstveni dosežki zato večinoma končajo z objavo v člankih ali v tujih razvojnih skladih. Če jih poskušamo prenesti v prakso oziroma inovacijski proizvod, naletimo pri izvedbi na vsaj pet ključnih težav.

Nimamo podpornega mehanizma za prenos znanstvenega dosežka v prakso. Imamo dobre finančne in organizacijske mehanizme za podporo znanstvenim raziskavam. Nimamo pa razvitega mehanizma finančne (tvegani kapital) in organizacijske podpore za prenos znanja v prakso. Uzakoniti je torej treba tako imenovano verigo finančnih vrednosti. V verigi finančnih vrednosti lahko sodelujejo skladi tveganega kapitala, poslovni subjekti in zasebni kapital. Način in delovanje financiranja je treba zakonsko urediti, da v fazi realizacije in prenosa inovacijskega produkta na trg ne bi prihajalo do nezaželenih težav z avtorskimi pravicami in pravicami iz finančnih učinkov. Še posebej zato, ker so finančni vložki od zamisli do realizacije inovacije lahko v razmerju tudi 1 proti 100 in več od same raziskave.

Nimamo pravilnega vrednotenja raziskovalnega dosežka. Žal pri nas velikokrat zmotno mislimo, da je inovacijski proces zaključen, ko zaključimo raziskovalni ali aplikativni projekt. Raziskovalni rezultat je običajno le grob obris prihodnjega proizvoda ali samo dobra ideja, za katero še zdaleč ni nujno, da ima možnost za resnično aplikacijo na trgu. Postopek od ideje do trga je zapleten proces, ki zahteva veliko energije, znanja in denarja, da bi lahko resnično zaživel in uspel na prostem trgu. Vendar brez tega ni novih izdelkov in tudi ne novih delovnih mest. Pri odločitvi za prenos znanja v produkt je pomembno upoštevati trikotnik znanja; izobraževanje – tehnološke zmožnosti industrije – kateri proizvodi so sposobni zaživeti na trgu. Razumevanja tega procesa je, žal, pri nas premajhno!                  

Nimamo ustrezne infrastrukture, ki bi bila most med univerzo, inštitutom in podjetjem. Pri tem ni govor o pisarnah za prenos znanja v prakso, ampak o aplikativno-razvojnih inštitutih, razvojnih oddelkih z zaposlenimi strokovnjaki, ki bi znanstvena dognanja razumeli in jih lahko pretvarjali v modele, vzorce, prototipne proizvode – izdelke, ki bi jih nato prevzele ustaljene ali nove tovarne v dokončno proizvodnjo in prodajo na trgu. Podjetje ne more kupiti enačbe, ideje ali razumevanja problema od znanstvenika. Znanstvenik pa ne more biti ustvarjalec svojega izuma ali znanstvenega dosežka, ker za to nima potrebnega znanja. Je pa lahko sodelavec pri aplikaciji oziroma prenosu dosežka do proizvoda za trg.

Slovenija trenutno nima ustrezne tehnološke sestave gospodarstva za preboj novih izdelkov na globalnem trgu. Prevladujejo mikro in mala podjetja, ki ne zmorejo imeti lastnega razvoja proizvodov, s katerimi bi lahko konkurirala na globalnem trgu.

Veljavna zakonodaja ne predvideva zagonskih podjetij, ampak jih pri procesu ustanavljanja izenačuje z obstoječimi podjetji. To pa je običajno skoraj nepremostljiva ovira za ustanovitev novega inovativnega podjetja.

Če povzamemo, lahko ugotovimo preprosto dejstvo: če ni inovacij in s tem novih proizvodov z večjo dodano vrednostjo, tudi ni večjih prihodkov in ni višje dodane vrednosti. Krog je sklenjen in iz tega kroga bo morala Slovenija izstopiti, če bo želela dobiti več denarja za trajno izboljšanje šolstva, zdravstva, znanosti, razvoja, sociale in potrebne infrastrukture.

–––

Prof. dr. Jože Vižintin je zaslužni profesor ljubljanske univerze in redni član Inženirske akademije Slovenije.