Izrael, Palestina, Gaza: mejna področja in človeška ranljivost

Vendar se skozi zgodovinske vidike tega osrednjega konflikta na Bližnjem vzhodu in akutno humanitarno krizo, ki je posledica najnovejših dogodkov, zastavljajo tudi bolj pronicljiva vprašanja, kot jih je mogoče obravnavati v posameznem komentarju ali mnenjskem članku. Globlji razmislek, h kateremu nas spodbujajo aktualni problemi, je mogoč skozi prizmo raziskovalnih projektov, kakršnega izvaja Inštitut za filozofske in religijske študije ZRS Koper in se osredinja na mejna področja. Osrednji poudarek projekta je sicer na Evropi, toda zaradi njegove izjemno tesne prepletenosti z evropsko politično zgodovino se tudi ob palestinsko-izraelskem vprašanju ponuja priložnost za filozofsko prevpraševanje o liminalnih prostorih in sobivanju.

Geografsko gledano lahko območje Palestine in Izraela obravnavamo kot mejni oziroma liminalni prostor v smislu pomena, ki ga ima za tri največje svetovne religije ‒ judaizem, krščanstvo in islam ‒ in njihove poglede na abrahamski narativ iz hebrejske Biblije. Medtem ko je Kanaan za Jude obljubljena dežela, ki jo je Jahve namenil za poselitev s svojim izvoljenim ljudstvom, je za kristjane Sveta dežela ne samo zaradi starozavezne naracije, temveč tudi zato, ker je bil Jezus Nazarečan prebivalec Galileje, Judeja pa je ‒ ker je izhajal iz Davidove hiše ‒ domovina njegovih prednikov. Na začetku 7. stoletja je arabski prerok Mohamed začel med ljudstvi na polotoku razširjati isto božje sporočilo, v katerem pa ob Jeruzalemu nastopata kot sveti mesti še njegova rodna Meka in poznejši domači kraj, Medina.

V sodobnem času so se te soteriologije ali odrešenjske zgodovine spremenile v stvarna mednarodna vprašanja, saj je trenutno dogajanje na Bližnjem vzhodu še vedno izraz daljnosežnih posledic evropske politike moči iz obdobja med svetovnima vojnama. Zaradi hkratnih obljub arabskemu svetu in judovskim skupnostim v Evropi, danim v Husein-McMahonovi korespondenci in z Balfourjevo deklaracijo, ter tajnega francosko-britanskega dogovora o medsebojni razdelitvi nekdanjih provinc Osmanskega cesarstva na podlagi sporazuma Sykes – Picot, je že v medvojnem času ves Levant postal mejno območje negotovega sobivanja; razmere je pozneje še poslabšal dodaten dotok po holokavstu razseljenih Judov.

Ta novi eksodus iz Evrope v Palestino je obljubi »judovske domovine« v Balfourjevi deklaraciji dal nov zagon; kolektivni občutek krivde, ki je evropske narode težil, ker so stoletja dolgo diskriminirali in preganjali Jude ter jih nazadnje prepustili iztrebljanju pod nacističnim vojaškim strojem, je pripeljal do razglasitve države Izrael leta 1948. Toda ta enostransko vsiljena stvarnost in na novo zarisane meje na Bližnjem vzhodu so bile v štirih desetletjih vzrok za prav toliko arabsko-izraelskih vojn. Poleg zavesti krivde je Evropo tako zajela tudi nekakšna empatija do novonastale judovske republike, ki se je soočala s sovražnostjo celotnega arabskega sveta. Vendar pa je v tem dozdevnem spopadu med Davidom in Goljatom Izraelu uspelo razširiti svoj ozemeljski nadzor na Sinajsko puščavo in Golansko planoto, ki sta tedaj pripadali Egiptu oziroma Siriji, ter na območje Gaze in na Zahodni breg. Čeprav naj bi Izrael po svojih besedah s tem zgolj ustvarjal t. i. strateško globino, s katero bi se obranil nevarnosti, da bi ga »porinili v morje« ‒ k čemur so v svoji retoriki pozivale okoliške arabske države ‒, je kljub temu povzročil novo razseljevanje: tokrat arabskega prebivalstva, tako v Izraelu kot na zasedenih ozemljih.

Kar ni uspelo štirim meddržavnim vojnam, je nazadnje uspelo ljudskim vstajam na Zahodnem bregu in v Gazi proti koncu 80. let in v začetku 90. let prejšnjega stoletja. Prav ti upori na strani šibkejših so nazadnje prisilili Izrael, da je v Oslu sedel za pogajalsko mizo in s Palestinsko osvobodilno organizacijo (PLO) podpisal sporazum. V njem predlagana rešitev dveh držav je sicer vključevala medsebojno priznanje Izraela in PLO ter Palestincem priznavala pravico do samoodločbe, a je hkrati prinašala nove težave. Že iz bežnega pogleda na zemljevid zadevnih ozemelj je mogoče razbrati, da je poskus hkratnega sprejemanja politike izvršenih dejstev in s tem po mednarodnem pravu nezakonitih izraelskih naselbin na eni strani ter omogočanja ustanovitve samostojne palestinske države na drugi ustvarjal nove »liminalne prostore«. Ti so postali žarišča nezadovoljstva nad diplomatskimi dosežki PLO, kar je gibanje Hamas s pridom izkoristilo in domoljubno ideologijo PLO nadomestilo s svojim alternativnim, izrazito islamističnim programom.

Posledice teh nasprotujočih si političnih obljub vedno znova izpostavljajo drug vidik liminalnosti ‒ skozi ranljivost ljudi, ki živijo na območju Gaze in sosednjih delov Izraela, se zdaj vnovič razkriva negotovost človeškega življenja nasploh, ki je v prepletu nizkotnih ideoloških vzgibov Hamasa in krutosti izraelske realpolitike čedalje očitnejša.

Sterilni besednjak izraelske strategije nacionalne obrambe in vzporedne vojaške politike, v katerih so žrtve med civilnim prebivalstvom opredeljene kot »kolateralna škoda«, družinske hiše domnevnih teroristov pa veljajo za legitimne tarče napadov, odseva hladno preračunljivost in neobčutljivost za izgube človeških življenj ter brezbrižnost do mednarodnega prava, ki prepoveduje kolektivno kaznovanje. Gibanje Hamas, katerega ime je okrajšava arabskega izraza za Islamsko odporniško gibanje in kratica, ki jo lahko razumemo tudi kot »borbeni duh«, se v svoji ustanovni listini ne zavzema samo za uničenje Izraela, njegova širša politična retorika ima tudi močan antisemitski prizvok. Obenem pa pri uresničevanju svojih ciljev Hamas kaže tudi brezsramno nespoštovanje do ljudi, ki naj bi jih zastopal: ne samo, da izkorišča prebivalce Gaze za živi ščit, v okviru svojega načrta za oblikovanje islamske države jim krati tudi osebne svoboščine.

Skupni učinki nečloveških represivnih politik, ki smo jim trenutno priča v Gazi, so daljnosežni. Kot trdi italijanski filozof Giorgio Agamben v svojem ciklusu knjig Homo sacer, ima reduciranje človeškega obstoja na »golo življenje«, kakor temu pravi ‒ in pogosto še na to ne ‒, grozljive posledice. V takšnem razmišljanju se mu pridružujejo tudi filozofi in kulturni kritiki, povezani z newyorško univerzo Columbia. Tako Gil Anidjar v delih The Jew, the Arab: A History of the Enemy [Jud, Arabec: zgodovina sovražnika] in Semites: Race, Religion, Literature [Semiti: rasa, religija, književnost] analizira in razlaga, kako je Juda v vlogi notranjega sovražnika v Evropi nadomestil Arabec in kako to »drugačenje« vpliva ne le na evropsko mnenje o aktualnih dogodkih na Bližnjem vzhodu, temveč tudi širše na razmišljanje o vprašanjih rase in vere in s tem na videnje sočloveka kot tipičnega »drugega«. Njegovi knjigi ter dela pokojnih Edwarda Saida in Frantza Fanona so navdihnila Anidjarjevega kolega, iransko-ameriškega filozofa Hamida Dabashija, da je svoje predhodne raziskave o islamskih teologijah osvoboditve ter angažirano pisanje o političnih vprašanjih Bližnjega vzhoda in širšega »globalnega juga« razvil v hermenevtiko drug(ačn)osti.

Tovrstne znanstvene razprave kot tudi aktualne raziskave, ki jih izvajamo na Inštitutu za filozofske in religijske študije ZRS Koper, dopolnjujejo kritične študije političnih komentatorjev, varnostnih analitikov in zgodovinarjev. Filozofi, religiologi in sociologi, vpeti v programsko skupino ARIS »Mejna področja: območja kulturnega in družbenega sobivanja v dobi tveganja in ranljivosti« (vodja prof. dr. Lenart Škof; P6-0279), lahko pomagajo postaviti pomen humanitarne krize in kratkoročnih političnih ciljev v širšo perspektivo in tako ozaveščati o njihovih posledicah za naš odnos do sobivanja z »drugimi«, zlasti na spornih ozemljih kot »liminalnih prostorih«.

Prof. dr. Carool Kersten,

Inštitut za filozofske in religijske študije ZRS Koper, Katoliška univerza v Leuvnu v Belgiji

Naročnik oglasne vsebine je Znanstveno-raziskovalno središče Koper