Staro reklo, da moški radi tavamo, medtem ko ženske brez sramu vprašajo za pot, že nekaj let počasi odhaja v pokoj. Postalo je precej običajno, da si, iščoč kak naslov, pomagamo z navigacijsko napravo. Bodisi namensko ali pa tako, ki je del naše mobilne naprave. Zadnja tri leta nam pri tem s svojo nevidno roko priskoči na pomoč tudi Galileo, evropski sistem satelitske navigacije.

A ni bilo vedno tako. Podatki za določanje položaja so dolgo prihajali samo od ameriškega sistema GPS. Ameriška vojska je satelite zanj začela pošiljati pod nebo že sredi sedemdesetih, polno uporabnost je dosegel leta 1985. Toda ker je bil ameriški sistem v prvi vrsti namenjen vojaškim potrebam, je tako rekoč vedno grozila nevarnost, da ga bodo v primeru resne krize začasno izključili. Poleg tega je GPS do leta 2000, ko je to odpravil Bill Clinton, deloval v dveh stopnjah natančnosti; civilni signal je bil namreč namenoma oslabljen.



To pa sta ključna razloga, da so tudi druge, zlasti večje države začele razmišljati o lastnih navigacijskih sistemih. Zato je prav tako v sedemdesetih svoj Glonass začela snovati Sovjetska zveza, kmalu nato izstrelila prvi satelit, celotna konstelacija pa je okoli Zemlje zakrožila leta 1995. Razvoj so potem zavrle politično-ekonomske razmere v Rusiji, tako da je Glonass dejansko začel delovati šele leta 2011. Kitajska je prvo generacijo svojega sistema, imenovanega BeiDou, začela razvijati na prelomu tisočletja, od lani deluje BeiDou 3, ki naj bi polno pokritost dočakal prihodnje leto. Tu je še Japonska, ki svoj butični sistem QZSS šele postavlja, z navigacijo pa naj bi oskrboval zgolj azijsko-pacifiško regijo.
 

Evropa gre po svoje

Konkurence torej ne manjka. A sistemi še zdaleč niso enaki. Medtem ko so GPS, Glonass in delno tudi BeiDou vojaškega porekla, se je Evropa sredi devetdesetih odločila za povsem civilni sistem. V ta namen so ustanovili posebno agencijo GSA (agencija za evropski globalni satelitski navigacijski sistem), s sedežem v Pragi, satelitski nadzorni center pa je v bavarskem mestu Oberpfaffenhofen. Odločitev Bruslja je tedaj povzročila nekaj hude krvi v Washingtonu, ZDA so bile namreč v strahu, da ne bi kdo signala evropskih satelitov uporabil za napad na njihove tarče. Sploh ker se je nekaj časa za sodelovanje pri evropskem sistemu zanimala tudi Kitajska. Pri čemer Američani zaradi delovanja GPS in Galilea na sorodnih frekvencah signala drugega takrat niti ne bi mogli učinkovito motiti.



Sistem je dobil ime po italijanskem astronomu Galileju. Po prvotnih, zdaj že dve desetletji starih načrtih naj bi stal slabe 3 milijarde evrov, polno pokritost pa naj bi dosegel leta 2008. Realnost je potem ubrala nekoliko drugačno pot. Galileo od leta 2016 deluje z omejeno zmogljivostjo, povsem nared bo šele leta 2020 in skupaj s sredstvi, predvidenimi v prihodnjem proračunu EU, bo dokončanje Galilea stalo 7,2, njegovo obratovanje pa še dodatne 3 milijarde evrov. V Bruslju so imeli s sistemom za običajne državljane precej neprijetne načrte, a so se ti kasneje obrnili v prijaznejšo smer: tako je bila ločena storitev z visoko natančnostjo sprva mišljena kot komercialna, torej plačljiva, evropska komisija pa je nato lani precej po tihem sklenila, da bo vsem zemljanom tudi ta na voljo brezplačno.

Toda golo določanje položaja še ni vse; Galileo je namreč vključen tudi v Meosar, sistem mednarodnega združenja za iskanje in reševanje, ki trenutno zajema 45 držav. Če se denimo kjerkoli na zemeljski obli izgubite v gorah ali zatavate v puščavi in imate pri sebi varnostni satelitski oddajnik, ki ga v stiski vključite, bodo Galilejevi sateliti ta signal posredovali v center za koordinacijo reševanja, od koder bodo sprožili reševalno akcijo. Novost je to, da Galileo izgubljenemu pošlje tudi povratno sporočilo, da je bil klic v sili sprejet in da je pomoč na poti. Sistem so pred leti preizkusili in ugotovili, da v 77 odstotkih primerov določi položaj kličočega na dva kilometra natančno.
 

Kako deluje

Kot pove že ime, satelitska navigacija deluje s pomočjo mreže satelitov, ki na Zemljo v določenih intervalih pošiljajo radijski signal s podatki o položaju in točnem času. V ta namen je vsak satelit opremljen s svojo atomsko uro. Sprejemnik na Zemlji na ta način zazna oddaljenost od posameznega satelita, njegov položaj pa lahko ponazorimo s krožnico na zemeljski površini. Če dodamo še podatke z vsaj še dveh drugih satelitov, potem je naša lokacija na presečišču vseh treh krožnic. Določitev položaja s pomočjo signala treh satelitov imenujemo trilateracija, in to je natanko to, kar počne naša navigacijska naprava. Le da so krožnice v praksi pravzaprav polsfere, zaradi česar nam sprejemnik poleg zemljepisne širine in dolžine lahko izračuna tudi nadmorsko višino kraja, kjer smo.



V praksi je za karseda točno določanje položaja potrebnih še več satelitov, zlasti če smo v kakem kanjonu, bodisi naravnem ali pa takem, kot ga v mestu tvorijo nebotičniki, ki nam zapirajo pogled v nebo. Zato je konkurenca ponudnikov navigacijskih sistemov dobrodošla, kajti več satelitov ko vidimo na svojem obzorju, bolj natančno je lahko določen naš položaj.
Jedro Galilea bo tvorilo 24 satelitov in šest rezervnih, prvega so utirili šele leta 2011, trenutno jih nad nami leti 26. Njegova natančnost naj bi znašala manj kot meter, v posebnih pogojih – gre za prej omenjeno visoko natančnost – pa celo samo do 20 centimetrov. Za primerjavo, natančnost GPS-a je za navadne smrtnike od tri do štiri metre.
 

Je Galileo tudi v moji napravi?

Skoraj zagotovo. Na trgu je trenutno že na desetine telefonov in drugih naprav, katerih čip zna slediti tudi signalu Galilea. Če ste bolj eksotičen uporabnik in vas glede tega grize dvom, bo najbolje, da si na tržnici za vašo platformo omislite aplikacijo GPS test. Z njo boste videli seznam trenutno razpoložljivih satelitov, in če ima kateri ob sebi malo evropsko zastavico, to pomeni prav to. Druga pot je brskanje po seznamu združljivih naprav, ki ga najdete na www.usegalileo.eu.