Električne in elektronske naprave kopičimo

Zlati časi punčk iz blaga, pa vojačkov, vlakov, tovornjakov, kock in drugih igrač iz lesa so nepreklicno mimo, s trgovskih polic in iz domov so jih pregnale poceni plastične igrače, ki za dobro mero oddajajo še glasove, in številne elektronske naprave. Mnoge so kupljene kot darilo, črni petki in praznični nakupi pa so dober izgovor za to, da nekateri zavržejo stare napravice in si kupijo nove.

Pred nakupom novega telefona, televizorja, prenosnika ali tablice, samo zato, da bi to pač imeli, je, kot opozarjajo okoljevarstveno ozaveščene organizacije, dobro pomisliti, da je leta 2020 v smeteh končalo več kot 53 milijonov ton zlata, niklja, kobalta, pločevine in bakra iz teh naprav, od tega so jih le 10 milijonov ton reciklirali, kar 43 milijonov ton strupenih odpadkov pa so odložili na smetišča. Pred leti je bilo še huje, velik delež teh odpadkov so s sežiganjem »predelali« v revnih afriških državah.

A teh odpadkov je vsako leto več, zato je že vprašanje, kako pridobiti surovine za izdelavo novih naprav. Za potrebe proizvodnje odpirajo vedno nove rudnike, potrebujejo namreč še večje količine, kot bi jih dobili z recikliranjem. S tem onesnažujejo vodo in prst, pogosto pa to delo opravljajo otroci. Mladoletniki, celo šestletniki, delajo in tudi umirajo v nečloveških razmerah za dva dolarja na dan, tako je v rudnikih kobalta v Kongu in še kje. Zlato ni le za nakit, naše naprave brez njega ne bi delovale. Za pridobivanje zlata pa uporabljajo živo srebro in cianide, ki zastrupljajo ljudi v okolici.

Poleg tega danes veliko večino izdelkov, ki jih kupujemo, sestavljajo na drugem koncu sveta. Materiali lahko potujejo še dlje, zato je tudi transport vir večjega onesnaženja. Vse je treba še zaviti in zaščititi s plastiko, ki jo takoj zavržemo.

»V času prazničnega obdarovanja se tradicionalno poveča predvsem nakup nove e-opreme, medtem ko se količina e-odpadkov poveča zlasti v spomladanskem in jesenskem obdobju. E-odpadki se namreč v primerjavi z drugimi odpadki bistveno bolj kopičijo v gospodinjstvih in ljudje jih pogosto oddajajo kot odpadek v času čiščenja, spomladi in jeseni. Poleg tega nakup nove električne in elektronske opreme iz leta v leto precej narašča, s tem pa tudi količina e-odpadkov. Če je bilo leta 2012 v Sloveniji dano na trg 12,5 kilograma te opreme na prebivalca, je je bilo leta 2021 že dvakrat toliko. Količine e-odpadkov so prav tako rasle, in sicer jih je bilo leta 2012 zbranih 4,5, leta 2021 pa 7,4 kilograma na prebivalca,« pravi Emil Šehić, direktor Zeosa.

Kot dodaja, je očitno, da je prodaja nove e-opreme bistveno bolj rasla kot proces zbiranja. »To pomeni, da je take opreme v gospodinjstvih vedno več, hkrati pa se precejšen del te opreme kopiči, tako delujoče kot nedelujoče,« opozarja Šehić.

Kam z opremo?

Če še delujoče e-opreme ne uporabljamo več, jo lahko oddamo v centre ponovne uporabe ali v temu namenjene kotičke v zbirnih centrih izvajalca javne službe, lahko pa jo odnesemo v trgovino, kjer kupimo novo. Poleg tega opremo, ki je ne potrebujemo, lahko oddamo v knjižnice reči, kjer si občani to opremo izposojajo, ali pa jo souporabljamo v društvih, klubih, podjetjih ali med znanci, sorodniki.

Vsa zbirna mesta e-odpadkov so povezana v skupno shemo, ki so jo postavili in jo upravljajo proizvajalci e-opreme. Proizvajalci imajo zakonsko določeno obveznost, da uvedejo sistem zbiranja e-odpadkov in ravnanja z njimi, prav tako so dolžni financirati ta proces. Strošek ravnanja z e-odpadki je posledično del cene proizvoda in ga torej ob nakupu nove e-opreme plača potrošnik.

E-odpadke, ki jih na zbirnih mestih oddamo brezplačno, na podlagi naročil prevzamejo pooblaščeni zbiralci. Tako zbrane odpadke prepeljejo v zbiralnico, kjer jih pripravijo za transport v centre za obdelavo in predelavo e-odpadkov. V procesu obdelave se izločijo nečistoče oziroma odpadki, ki ne sodijo med e-odpadke (tekstil, embalaža, plastika ...), ter nevarne komponente (kartuše, baterije, kondenzatorji, katodne cevi, sijalke ...). Nato odpadke obdelajo z namensko tehnologijo, ki zajema drobljenje, izločanje kovinskih in nekovinskih materialov, granulacijo posameznih frakcij in pripravo materialov za predelavo v materiale za izdelavo novih izdelkov.

E-odpadki vsebujejo več kot 150 vrst materialov, precejšen del je po ustrezni obdelavi mogoče predelati v surovine in jih reciklirati. FOTO: Shutterstock

»E-odpadki vsebujejo več kot 150 različnih materialov, precejšen del jih je po ustrezni obdelavi mogoče predelati v surovine in jih reciklirati. Dosežene stopnje predelave in recikliranja so od 85 do 95 odstotkov. Poleg železa, bakra, aluminija, plastike, stekla in drugega se tako pridobijo tudi materiali, ki jih poznamo kot redke zemljine, denimo skandij, itrij, litij, tantal, neodim in germanij, ki so nujni za izdelavo zaslonov na dotik, magnetov za elektromotorje, baterij, ur, srčnih spodbujevalnikov in optičnih senzorjev,« pojasnjuje Šehić. E-odpadke obdelujejo tako v Sloveniji kot v drugih državah EU, odvisno od posamezne vrste e-odpadkov in ustreznosti posamezne tehnologije.

Nevarni odpadki

Izločene nevarne odpadke ločeno obdelujejo v podjetjih v tujini, ki so specializirana za obdelavo nevarnih odpadkov. Pri katodnih ceveh starih ekranskih televizorjev ločijo zadnje steklo, ki vsebuje kar 20 odstotkov svinca, in ga očiščenega uporabijo za nasipne ceste na deponijah. Živo srebro iz sijalk uničijo v kemični industriji, za ozon škodljiv plin CFC iz hladilnikov uničijo v sežigalnicah, baterije razgradijo z namenskimi tehnologijami in večinoma reciklirajo, plastične materiale in komponente pa ločijo po tehničnih lastnostih na različne polimerne materiale ter ponovno uporabijo. Iz kartuš izločijo barvila in jih predelajo kot drugo plastiko.

Kot zagotavlja Šehić, so postopki ravnanja z e-odpadki v EU tehnološko izredno napredovali in zagotavljajo visoke stopnje recikliranja in predelave. »V Sloveniji imajo gospodinjstva v vsaki lokalni skupnosti več lokacij, kamor lahko oddajo e-odpadke, zato res ni dopustno, da bi jih odlagali mešano med druge odpadke ali celo v naravo. Ti odpadki namreč vsebujejo precej nevarnih komponent, od svinca, živega srebra, kadmija, broma do težkih kovin, za ozon škodljivih plinov in olj, ki ob neprimernem odlaganju škodujejo okolju ter zdravju ljudi in drugih živih bitij. Poleg tega ob neprimernem odlaganju izgubimo sekundarne surovine in redke zemljine, ki so potrebne za proizvodnjo novih izdelkov. Ker so naravni viri omejeni in ker rudarjenje teh povzroča neprimerno večjo okoljsko škodo kot recikliranje, je nujno, da e-odpadkov ne odlagamo v naravo ali mešano med druge odpadke,« še poudarja sogovornik.