Poskušajmo vnesti malce strokovnosti v duhamorno, včasih sproščujoče, gotovo pa najpogostejše vsakodnevno opravilo – pomivanje posode. Standardov, ki bi predpisovali natančne postopke ročnega pomivanja posode, nimamo. Imamo pa priporočila in smernice. Ali jih upoštevamo? Kolikokrat nas zanese in kavno skodelico operemo z gobico, na katero smo nanesli detergent v količini, primerni za korito, polno vode? In nato peno spiramo še najmanj minuto pod polnim curkom tekoče pitne vode? Velikokrat, verjetno prevečkrat.



Kakšen vpliv ima vsakodnevna večkratna dejavnost, pomnožena s številom vseh Zemljanov na planet, porabo vode, količino nastale odpadne vode? S pomivanjem posode ne odstranjujemo le ostankov hrane ter tako preprečujemo rast in razmnoževanje mikroorganizmov na oprani posodi, temveč na površino posode nanašamo velike količine kemikalij. Ključno torej je, da med procesom čiščenja posode z njene površine odstranimo čim več kemikalij in ostankov hrane.
 

Trije načini ročnega pomivanja

Če se omejimo na ročno pomivanje posode – odgovorom na prostorsko stisko v prenaseljenih urbanih središčih ter na dejstvo, da je strojno pomivanje (napol praznega pomivalnega stroja) energetsko in z vidika vodnih virov potratna izbira – obstaja več načinov, kako to opravilo lahko učinkovito izvedemo. Čeprav ne obstajajo standardi, imamo smernice pravilnega pomivanja, ki so skladne z rezultati raziskav človekovega vedênja v domačem gospodinjstvu. Nemška skupina raziskovalcev (Stamminger in sodelavci) je identificirala tri načine pomivanja posode, ki se izvajajo po svetu in sledijo smernicam pravilnega ravnanja s posodo. Poznamo pomivanje pod tekočo vodo ter enokoritni in dvokoritni način pomivanja posode. Statistično je pomivanje pod tekočo vodo prevladujoča metoda (45 odstotkov), medtem ko ljudje iz vodnato revnih regij (Avstralija, Nova Zelandija in Afrika) ter 51 odstotkov Nemcev posodo pomiva v enem koritu.

Glavne sestavine detergentov za ročno pomivanje posode se v zadnjih letih niso veliko spremenile. Najpomembnejša sestavina, ki povzroča penjenje in čiščenje, je površinsko aktivna snov natrijev dodecil sulfat v pet- do desetodstotnem masnem deležu, za okolje in ljudi pa je bolj problematična vsebnost biocida širokega spektra, v našem primeru analiziranega benzizotiazolinona z manj kot enim odstotkom masnega deleža. V komunalnih odpadnih vodah so biocidi iz detergentov resen vir onesnaženja, še posebno ker so te snovi tudi farmakološko učinkovite (zavirajo rast mikroorganizmov, plesni in gliv, delujejo protivnetno, protibolečinsko …).
 

Najpomembnejša sestavina, ki povzroča penjenje in čiščenje, je površinsko aktivna snov natrijev dodecil sulfat. Foto Shutterstock

Koliko kemikalij ostane na posodi

Naše raziskovalno vprašanje je bilo usmerjeno v iskanje povezav med ostanki biocida in površinsko aktivne snovi na različnih materialih in vrstah posode, ki jo uporabljamo v gospodinjstvu. Zanimalo nas je, kako hrapavost površine posode vpliva na količino ostankov kemikalij na posodi po pomivanju. Za študijske namene smo izbrali enokoritni način pomivanja posode, ki predvideva 10 mililitrov detergenta v koritu z osmimi litri vode s temperaturo 40 stopinj Celzija. Krožnike smo pomivali z 20 krožnimi gibi po površini, skodelice z 18 gibi po notranjosti plašča in dvema krožnima giboma po dnu. Vsako posamezno posodo smo nato sprali s pol litra vode ter posušili na stojalu. Tako oprane skodelice in krožnike iz različnih materialov (steklo, nerjaveče jeklo, keramika, plastika, les) smo analizirali in določili ostanke preiskovanih kemikalij.

Površine krožnikov in skodelic smo karakterizirali z mikroskopom na atomsko silo. Najbolj hrapavo površino je imela lesena posoda (93,1 µm), sledili so ji nerjaveče jeklo, plastika in keramika, najmanj hrapava pa je steklena posoda (1,4 µm).

Ugotovili smo linearno povezavo med ostanki biocida in površinsko aktivne snovi ter hrapavostjo materiala. Največ ostankov smo zabeležili na lesenih krožnikih, ki so bili najbolj hrapavi, najmanj pa na najbolj gladkih steklenih. Zanimiva je primerjava skodelic s krožniki, kjer smo opazili, da so bili ostanki kemikalij povprečno več kot dvakrat večji na skodelicah v primerjavi s krožniki (v razponu od 1,5- do 5-krat večje količine na skodelicah).
 

Foto Shutterstock

Slaba novica za okolje

Da bi ocenili vpliv ostankov kemikalij na okolje, smo izmerili strupenost odpadne vode, ki jo v odtok spuščamo po pomivanju posode. Ugotovili smo, da je biocid za morske bakterije (kazalnik okoljske strupenosti) več kot stokrat strupenejši kot površinsko aktivna snov ter da je posamezno izmerjena strupenost površinsko aktivne snovi in biocida v vodi manjša, kot če imamo v odpadni vodi prisotni obe kemikaliji. To pa je slabo, saj vemo, da odpadna voda nikoli ne vsebuje le ene, temveč vedno bogato zmes kemikalij v zoprnih kombinacijah.

Naš mali svet v milnem mehurčku posameznega gospodinjstva dolgoročno proizvaja kar veliko količino pene. Kaj bomo z njo? Morda je čas, da se v razprave o podnebnih, ekosistemskih spremembah in pomanjkanju virov umesti tudi posameznik, ki je središče spreminjanja človekovega vedênja.

–––
Raziskavo je opravila magistrska študentka Zdravstvene fakultete UL Anja Fortuna pod mentorstvom docentke dr. Mojce Bavcon Kralj.