Bransonova raketa se je pokvarila in vedenjska raziskava s slovenskim prispevkom

Bransonova raketa ni dosegla vesolja

Minulo nedeljo bi morala v vesolje poleteti raketa Launcher One podjetja Virgin Orbit, a so polet zamaknili za en dan, težava s tipali pa ni dobra napoved za prvi pravi testni polet te prav posebne rakete. V orbito je namreč ne izstrelijo s trdnih tal, ampak jo do višine 10.000 metrov ponese letalo boeing 747 in potem pot proti vesolju nadaljuje s svojimi motorji na tekoče gorivo. Ponedeljkov polet je nato najprej potekal normalno, letalo je poletelo iz letalskega oporišča v južni Kaliforniji, nad Tihim oceanom je osvobodilo 21 metrov dolgo in 30 ton težko raketo, ta je uspešno prižgala motorje prve stopnje, potem pa je »nekaj šlo narobe«, kot so sporočili iz podjetja britanskega milijarderja Richarda Bransona. »Launcher One je po izpustitvi ohranil stabilen položaj, prižgali smo motor prve stopnje Newton Three, potem pa v zgodnji fazi poleta nekaj ni bilo v redu. Več bomo vedeli, ko bodo inženirji analizirali goro podatkov,« pravijo v podjetju. Sodeč po sporočilih za javnost sicer niso preveč razočarani, saj so že pred poletom raketi pripisovali 50-odstotno možnost, da bo dosegla orbito. Kmalu napovedujejo nov preizkus, kajti čim prej bi radi začeli izpolnjevati prednaročila za dostavo manjših satelitov v orbito.


 

Vedenjska raziskava s slovenskim prispevkom

Študenta ljubljanske filozofske fakultete Jakob Kveder in Nastja Tomat sta sodelovala pri znanstvenoraziskovalnem članku Repliciranje vzorcev teorije obetov za odločanje ob prisotnosti tveganja, objavljenem v znanstveni reviji Nature Human Behaviour. V študiji, ki jo je izvedlo 32 avtorjev na vzorcu 4000 ljudi iz 19 držav, so preizkusili ponovljivost dognanj enega najbolj vplivnih člankov s tega področja, teorije obetov Daniela Kahnemana in Amosa Tverskega iz leta 1979, ki opisuje, kako se posameznik odloča, ko so pred njim tvegane odločitve, in zaključi, da te odločitve niso izključno racionalne. Raziskovalca sta pred 40 leti ugotovila, da je povprečen človek pripravljen tvegati več, da bi se izognil morebitni izgubi, in tvegati manj, ko mu ena izmed ponujenih možnosti zagotavlja dobiček. V ponovitvi raziskave so avtorji ugotovili, da se vzorci ponavljajo tudi danes, le da je učinek zaradi veliko večjega in bolj heterogenega vzorca nekoliko manjši. Izgubi v povprečju torej pripisujemo večjo težo kot dobičku.
 

Smrtonosni kot padca asteroida

Nova simulacija padca asteroida Chicxulub, krivca za izumrtje dinozavrov, je pokazala, da je vesoljski kamen Zemljo zadel pod najbolj smrtonosnim kotom. Model je razkril, da je asteroid ob površje trčil pod kotom 60 stopinj s hitrostjo 20 kilometrov na sekundo, pri čemer se je v atmosfero sprostila večja količina plinov, kot bi se ob drugačnem kotu. Ob trku se je v ozračje dvignilo na milijarde ton žvepla, to je zatemnilo nebo in ozračje se je močno ohladilo, kot posledica tega pa je pred 66 milijoni let izumrlo tri četrt življa na Zemlji. Tridimenzionalni model so izdelali na Londonskem imperialnem kolidžu na podlagi geofizikalnih podatkov, zbranih v bližini današnje Mehike, kamor je padel asteroid.

»Za dinozavre se je zgodil najslabši možni scenarij. Po trku se je sprostila ogromna količina plinov, ki spreminjajo podnebje, sledila je verižna reakcija, ki je vodila v izumrtje dinozavrov,« je komentiral vodja študije Gareth Collins. Kot so zapisali v sporočilu za javnost, je asteroid padel pod kotom 60 stopinj s severozahoda. Če bi bil padec kamna glede na površje bolj navpičen ali bolj položen, bi se v ozračje sprostilo manj plinov, so izračunali. V študiji, objavljeni v reviji Nature Communications, so pojasnili, da zgornje plasti površja v okolici kraterja pretežno sestavlja material, bogat z vodo, poroznimi karbonatnimi kamninami in usedlinami. Ob visokih temperaturah in močnih silah po trku so se iz kamnin sprostili ogljikov dioksid, žveplo in vodna para. Žveplo še posebej hitro vpliva na ozračje, saj ustvarja prašne delce, ki ne prepuščajo sončnih žarkov.