Branje na glas pri učencih z disleksijo poveča razumevanje besedila

Učenci z disleksijo, ki se učijo tujih jezikov, imajo težave pri slišanju, prepoznavanju in tvorbi glasov, še posebej tistih, ki jih ni v njihovem maternem jeziku. Pomaga jim, da medtem ko berejo, besedilo hkrati poslušajo, to pa so pomembne ugotovitve tudi za učenje drugih predmetov, sta nam ob današnjem evropskem dnevu ozaveščanja o disleksiji razložili dr. Karmen Pižorn in dr. Milena Košak Babuder z ljubljanske pedagoške fakultete.



Raziskovalki – dr. Karmen Pižorn je izredna profesorica za področje angleščine v izobraževanju, dr. Milena Košak Babuder pa docentka za specialno in rehabilitacijsko pedagogiko – sta rezultate raziskave, ki lahko pripomorejo k boljšemu učenju jezikov in drugih predmetov ter olajšajo preverjanje znanja pri učencih z disleksijo, objavili lani in letos v prestižnih znanstvenih revijah za uporabno jezikoslovje, Applied Linguistics in Language Testing. Obe poučujeta in raziskujeta v študijskih programih razredni pouk, specialna in rehabilitacijska pedagogika ter logopedija in surdopedagogika.

Raziskava je še toliko bolj pomembna, ker metode poučevanja tujih jezikov danes niso vedno najbolj naklonjene učencem z disleksijo. Izvedena je bila pred dvema letoma, v njej je sodelovalo 233 učencev brez disleksije in 47 učencev z disleksijo iz osmih osnovnih šol – 14 jih je bilo vključenih prek Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani – in sicer šestošolcev, starih 10 in 11 let. Uporabili so štiri standardizirana besedila za preverjanje bralnega razumevanja iz nacionalnega preverjanja znanja angleščine v šestem razredu v letih 2006, 2009, 2011 in 2015. Vsak učenec je rešil dve nalogi, vsako na različne načine. Prvo je samo bral, drugo je bral in poslušal. Vrstni red nalog so menjali, da bi izključili vpliv utrujenosti pri reševanju druge naloge ali vpliv boljše vpetosti oziroma uglašenosti v angleški jezik.

Učenci z disleksijo v enakopravnem položaju

Pomembna ugotovitev je bila, da je branje na glas povečalo razumevanje prebranega pri učencih z disleksijo, še posebno pri težjih in kompleksnejših besedilih, na takšno raven, kot jo imajo njihovi vrstniki brez te motnje. Profesorici sicer pravita, da teh ugotovitev še ne moreta posplošiti, potrebovali bi namreč več študij s podobnimi rezultati. So pa pomembne, saj postavljajo učence z disleksijo v enakopraven položaj z učenci, ki imajo drugače razvite možgane.



»Danes strokovnjaki govorijo o nevrodiverziteti ali nevrorazličnosti, ki označuje razlike v načinu delovanja možganov oziroma načinih učenja. Sem sodijo tudi učenci z disleksijo, zato bi izobraževalni sistemi morali upoštevati potrebe vseh in jim s tem zagotoviti uspeh v šoli in drugod,« menita raziskovalki.

Prepričani sta, da se s tem marsikateri strokovnjak, ki se ukvarja s preverjanjem in ocenjevanjem bralne zmožnosti, ne bo strinjal. Branje namreč pomeni, da si zmožen tudi kodiranja besedila, torej prepoznavanja črk in hitrega povezovanja črk v besede, stavke, in če besedilo ob branju tudi poslušaš, je to naredil nekdo drug zate, kar bi na dolgi rok lahko pomenilo, da bi učenci z disleksijo začeli poslušati besedila, ne bi pa se naučili samodejno kodirati črk. Po drugi strani pa je hitro kodiranje besedila skorajda nemogoče doseči pri tistih, ki imajo močno razvito to motnjo, in njim bi bilo poslušanje besedila ob hkratnem branju v veliko pomoč.


 

Človek, ki je izgubil nogo, je upravičen do proteze

Z današnjo tehnologijo besedilo ob branju lahko tudi poslušamo, ne sicer vedno in povsod, je pa to vsekakor vse bolj mogoče. »Nisva prepričani, ali lahko naredimo primerjavo s situacijo, ko je človek, ki je izgubil nogo, upravičen do proteze, ki mu bo omogočila hojo. S tem se vsi strinjamo, ker je to vidno, disleksija pa ni. Ali lahko torej naredimo vzporednico z našo raziskavo, je prezgodaj trditi, zato se moramo lotiti še dodatnih, sekundarnih študij, tudi kvalitativnih, razširiti raziskave na druge države in jezike, preden bomo lahko prišli do preverjenih zaključkov.« Menita pa, da bi lahko vsaj na začetku preverjanja znanja angleščine, na primer na nacionalnih preizkusih znanja, dovolili učencem z disleksijo, da bralne naloge rešujejo ob hkratnem poslušanju, vendar je o tem potrebno soglasje tudi drugih organov in strokovnjakov.



Te ugotovitve pa so pomembne za učence s to motnjo tudi pri drugih predmetih. Avtorici raziskave razlagata, da je sočasno branje in poslušanje način, s katerim lahko učenci, dijaki in študenti nadomestijo svoje počasno in pomanjkljivo branje z napakami, ki ovira razumevanje prebranega. Učenec z disleksijo je namreč pri branju usmerjen predvsem v tehnični vidik branja – da dekodira zapisane besede, kar povzroči, da vsebine prebranega ne razume oziroma ji ne sledi. Sočasno poslušanje prebranega pa mu pomaga, da prebrane besede in povedi tudi sliši ter si jih zapomni. S tem pa usvaja bralni besednjak, kar mu omogoča, da besede prepozna, pravilno prebere in razume njihov pomen. Vsekakor priporočata, da bi učbeniki imeli dodatno funkcijo poslušanja besedila, če še niso v elektronski obliki.

E-bralec je lahko v veliko pomoč

Raziskovalki poudarjata, da se učenci z disleksijo kljub povprečnim in nadpovprečnim intelektualnim sposobnostim in kljub zadostni motivaciji ne učijo tako kot njihovi vrstniki. Zato je pomembno, da njihove težave, ki so posledica te motnje, prepoznamo dovolj zgodaj in da so čim bolj zgodaj deležni ustreznega poučevanja in pomoči. Različne študije so pokazale, da pri premagovanju učenčevih težav z disleksijo ni toliko pomembna vrsta programa kot učiteljevo razumevanje njegovih težav in intenzivnost pomoči. Predvsem pa so za te učence pomembne zgodnja obravnava v predšolskem obdobju ter možnosti za trening branja tudi z bralcem in s podporno tehnologijo, kakršna je e-bralec, ki zagotavljajo in vključujejo strukturirano in intenzivno poučevanje branja, dostopnost ustreznega bralnega gradiva, sprejemanje individualnih razlik med učenci, določeno količino individualnega poučevanja in poučevanja v manjših skupinah.