V nadaljevanju preberite: 

Podobno skozi jabolko rije črv, zato si je John Archibald Wheeler skupaj s Charlesom Misnerjem leta 1957 izposodil izraz črvina za teoretično strukturo v vesolju, ki kot bližnjica povezuje dve oddaljeni točki v prostor-času. Čeprav črvin skoraj stoletje po prvi hipotezi Hermanna Weyla še niso odkrili, njihovega obstoja za zdaj ne prepoveduje nobeno znano fizikalno dejstvo. A tudi od resnih teoretičnih izračunov do odkritja črnih lukenj je preteklo več kot pol stoletja, Higgsov bozon pa so iskali 48 let.

Konec novembra lani so raziskovalci s Caltecha, Harvarda, iz Fermilaba in Googla v reviji Nature objavili članek Dinamika prehodne črvine na kvantnem procesorju, ki je nemudoma obnorel svet. Kljub skromnemu naslovu so mediji zgodbo povzemali bombastično, k čemur sta gotovo pripomogli tudi napihnjeni izjavi za javnost s Caltecha in Fermilaba, kasneje tudi iz Googla in Mita. Zgodbo je povzel Quanta Magazine in jo sprva naslovil Fiziki ustvarili črvino in skoznjo uspešno poslali informacijo, od tam je potem pljusknila do dnevnikov in tednikov. V New York Timesu so svojemu prispevku dali naslov Fiziki ustvarili najdrobnejšo črvino, ki si jo lahko predstavljamo. Še bolj vzneseni so bili pri Reutersu, kjer so zapisali Znanstveniki zgradili otroško črvino, s čimer je znanstvena fantastika bliže resničnosti. Resnica je manj spektakularna, a nič manj zanimiva.