Blišč vesoljskega letala in 100 milijonov let stari mikrobi

Luksuzna notranjost vesoljskega letala

Pri podjetju Richarda Bransona Virgin Galactic so razkrili notranjost vesoljskega letala VSS Unity, namenjenega vesoljskemu turizmu. Plovilo bo gostilo šest dovolj premožnih zemljanov, ki si bodo lahko privoščili polet do roba vesolja. Vstopnica stane 250.000 dolarjev, za to ceno pa bodo dobili sedeže, oblikovane po meri, polet do 100 kilometrov višine in seveda neverjeten razgled skozi 12 okroglih oken, letalo ima sicer še pet drugih oken.



V kabini je še veliko ogledalo, da se bodo potniki lahko videli v vesolju, in 16 kamer, ki bodo snemale dogajanje, na naslonjalih so tudi zasloni, ki bodo prikazovali podatke o letu. Ko bo letalo doseglo največjo višino, si bodo potniki po navedbah podjetja lahko odpeli varnostni pas in prosto lebdeli po potniški kabini.



Za zdaj imajo 600 rezerviranih vstopnic. Kdaj bodo začeli s poleti, se še ne ve, a menda že kmalu, na prvem poletu bo tudi šef podjetja, 70-letni Branson. Ameriški urad za letalstvo jim je licenco za polete že podelil, a podjetje mora opraviti še vrsto testiranj, da bodo potniki varni. Vesoljsko letalo je pritrjeno na večje nosilno plovilo, sredi poleta se nato odcepi in poleti v višave. Celotna dogodivščina bo trajala uro in pol. Podjetje, ustanovljeno leta 2004, je nedavno sicer sklenilo tudi dogovor z Naso o razvoju tehnologij za potovanja astronavtov in o nadaljnji komercializaciji nizkozemeljske orbite.




 

Zvezda se sestavlja

Največji eksperimentalni projekt jedrske fuzije Iter je vstopil v petletno fazo sestavljanja. Ko bo zgradba končana, bodo lahko v njej ustvarjali neverjetno vročo plazmo, potrebno za fuzijo, s tem pa bi dobili praktično neomejeno količino energije, s katero bi lahko rešili naraščajoče potrebe, pa tudi številne okoljske probleme. Pri Iterju sodelujejo Kitajska, Evropska unija, Indija, Japonska, Južna Koreja, Rusija in ZDA, ki si delijo vrtoglave stroške gradnje. Kompleks, vreden 20 milijard evrov, gradijo v mestu Saint-Paul-lez-Durance na jugu Francije.



Osrednji del zgradbe je tokamak, tam bo nastajala plazma, ki bo dovolj vroča, da se bodo lažji elementi zlivali v težje, kot se to dogaja v Soncu in drugih zvezdah, ko se zlivajo atomi vodika v helij. Proces je torej nasproten kot pri jedrski fiziji, kjer se težji kemični elementi cepijo v lažje. Iter je povsem eksperimentalne narave, saj nameravajo predvsem dokazati, da so takšni projekti komercialno upravičeni. Delovati bi lahko začel leta 2025. Kot pojasnjujejo pri Iterju, bi bili ob prvem zagonu veseli že, če bi se plazma ustvarila za nekaj milisekund.




 

Izbrana četverica za dragonov polet številka dve

Novi vesoljski taksi, Spacexov dragon bo v prihodnjih šestih tednih, če pri pristanku v Atlantiku ta konec tedna ne bo težav, dobil zeleno luč za operativne polete. Prvi bo morda že konec septembra, ko bodo na šestmesečno odpravo na mednarodno vesoljsko postajo odpotovali Nasini astronavti Michael Hopkins, Victor Glover in Shannon Walker ter japonski astronavt Soiči Noguči.



Nasa je, ker pred meseci še ni bilo jasno, ali bo dragon uspešen ali ne, zakupila še en sedež na oktobrskem poletu ruskega sojuza. Na tem poletu bodo astronavtka Kate Rubins in kozmonavta Sergej Rižikov in Sergej Kud-Sverčkov.

Drugi operativni v okviru Nasinega komercialnega programa za astronavte pa bo spomladi prihodnje leto, na krovu dragona bodo Nasina astronavta Shane Kimbrough in Megan McArthur, japonski astronavt Akihiko Hošide in francoski astronavt Thomas Pesquet.



Vsi našteti so v vesolju že bili, za Američana in Japonca bo to tretji polet, za preostala dva drugi. Rusija bo spomladi na postajo poslala trojico svojih kozmonavtov. Skupno število ljudi na postaji se bo torej dvignilo za enega, kar tudi pomeni, da bodo lahko v vesolju opravili še več dela in še več eksperimentov, so navedli pri Nasi. Še zanimivost: McArthurjeva je žena Boba Benhkena, ki se ta konec tedna s testnim dragonom vrača na Zemljo. Včeraj pa je na postaji praznoval 50 let.


 

Krvni testi za odkrivanje alzheimerjeve bolezni?

Na konferenci združenj za proučevanje demence v Chicagu so znanstveniki predstavili študije, ki kažejo, da bi lahko najpogostejšo obliko demence ugotavljali s krvnimi testi, v katerih bi merili raven proteinov tau. Na proteina tau in amiloid se raziskovalci pogosto osredotočajo pri izdelovanju testov.

Ob alzheimerjevi bolezni se v možganih tvori nenavadna oblika beljakovine amiloid, ki se nato lepi v skupke, ti pa škodljivo vplivajo na živčne celice, ki zatem tvorijo popačeno obliko beljakovine tau. Znanstveniki želijo čim prej zaznati simptome bolezni, da bi jo lahko ustavili ali vsaj upočasnili.



Zdaj so testiranja draga in pogosto zelo invazivna. Z novimi krvnimi testi iščejo specifični protein tau – p-tau217. V študiji so alzheimerjevo bolezen dokazali z 89- do 98-odstotno točnostjo. A do širše dostopnega testiranja bo preteklo še veliko vode, saj morajo opraviti daljše in obširnejše teste.
 

Oživili sto milijonov let stare mikrobe

Že desetletja znanstveniki, ki raziskujejo evolucijo planeta, geologijo in globokomorske ekosisteme, zbirajo vzorce morskega dna. V vzorcih so tudi mikrobi, ki se, če dobijo ustrezno hrano in v laboratorijskih razmerah, lahko obudijo tudi po sto milijonih let spanja. Nova študija, objavljena v reviji Nature Communication, je pokazala še, da ne le oživijo, začnejo se tudi deliti. Mikrobi za razraščanje prav tako potrebujejo kisik, a očitno v mirujočem stanju nekako preživijo. Japonska ekipa raziskovalcev je vzorce pobrala v Južnem Tihem oceanu, kjer je zaradi morskega toka in drugih okoliščin dostopnih najmanj hranil.

»Naše glavno vprašanje je bilo, ali lahko življenje obstaja tudi na območju, omejenem s hrano, ali pa je to brezživljenjska cona,« je pojasnil prvi pisec študije Juki Morono. Mikrobi so seveda ujeti v sedimente, vzorce so pobrali na različnih krajih od 100 do 6000 metrov globoko pod oceanskim dnom. Ugotovili so, da je bil v vzorcih kisik, ki se je najverjetneje nabiral v počasi nastajajočih usedlinah.



Morono je bil ob prvih rezultatih skeptičen: 99,1 odstotka mikrobov v sedimentu, starem 101,5 milijona let, je bilo namreč živih in pripravljenih na hranjenje. Študija že odpira nova vprašanja, kako je možno, da so lahko mikrobi preživeli, če niso morda našli nekega drugega vira energije, ki se je skrival v usedlinah. Seveda pa to potrjuje tudi, da je življenje veliko bolj odporno in tudi iznajdljivo, zato ni nemogoče, da so mikroskopske oblike življenja tudi na drugih nebesnih telesih v osončju.