Orjaški asteroid, razpadajoči komet, plešoči črni luknji in neznani leteči predmeti

Mimo Zemlje švignil orjaški asteroid

Asteroid (52768) 1998 OR2, ki so ga, kot je razvidno iz imena, prvič opazili leta 1998, je danes poletel mimo nas na oddaljenosti 6,3 milijona kilometrov, kar je 16-krat dlje, kot je od planeta oddaljena Luna. Nevarnosti ni bilo, če pa bi se zaletel v Zemljo, bi bila to za naš planet katastrofa, saj je vesoljski kamen širok kar dva kilometra. Za astronome je takšna oddaljenost razmeroma majhna, zato je bila to odlična priložnost, da ga natančno proučijo. Odkrili so ga s sistemom za spremljanje blizuzemeljskih asteroidov pri Nasinem centru za reaktivni pogon JPL julija 1998 in od takrat mu sledijo. Tako so natančno določili njegovo pot in ugotovili, da v naslednjih dvesto letih ni nikakršne možnosti, da bi trčil v Zemljo.

Tako so ga posneli 18. aprila: 


Naslednjič se bo naši krogli približal leta 2079, ko bo mimo letel na le štirikratni razdalji od nas do Lune, ki je 384.400 kilometrov. Asteroid so vseeno označili za potencialno nevarnega, saj lahko v tisoč letih nekoliko skrene iz orbite. Prav zato takšne kamne vseskozi spremljajo iz različnih observatorijev. Mimolet tako velikega asteroida je sicer redek pojav. Nazadnje je velikanski pet kilometrov širok kamen Florence Zemljo obletel na 18-kratni razdalji od Zemlje do Lune. Asteroid 1998 OR2 s prostim očesom ni bil viden, so pa ga lahko opazovali s teleskopi. Zaradi oblike so se astronomi šalili, da je videti, kot da nosi zaščitno masko.
 

Komet razpadel in pokvaril šov

Od kometa C/2019 Atlas so pričakovali nebesno predstavo, saj je po odkritju konec lanskega leta pridobival navidezno svetlost, a je razpadel. Zadnji posnetki, ki jih je 20. in 23. aprila zagotovil teleskop Hubble, kažejo, da se je razdrobil na najmanj trideset kosov, ki so veliki kot hiša. Atlas je odkril astronomski sistem, postavljen na Havajih. Že 11. aprila je ljubiteljski astronom Jose de Queiroz sporočil, da se je ob približevanju Soncu razlomil na najmanj tri dele.

Animacija poti kometa:


Jedro kometa je skupek kamenja, ledu in prahu. Nekateri eksplodirajo. Med vzroki astronomi naštevajo, da se material razlepi zaradi toplote Sonca oziroma da se ob vrtenju in približevanju zvezdi plini segrejejo, sublimirajo in izbruhnejo proti površju. Astronomi so se razveselili razpada kometa, ker je to »vznemirljiv prizor in ker ga ne vidimo pogosto. Večina delov kometov je premedla, da bi jih opazili.

Nekaj takega lahko spremljamo enkrat ali morda dvakrat v desetletju,« je pojasnil vodja ene od opazovalnih ekip Quanzhi Ye z univerze v Marylandu. Komet je sistem odkril 29. decembra, do sredine marca je pridobival svetlost, zato so astronomi menili, da bi bil lahko sredi maja viden s prostim očesom, a nato je nenadoma »ugasnil«. Ko ga je fotografiral Hubble, je bil od Zemlje oddaljen 146 milijonov kilometrov. Če bodo kosi preživeli nadaljnjo pot, bo 23. maja od nas oddaljen 116 milijonov kilometrov, osem dni kasneje bo mimo Sonca letel na oddaljenosti 40 milijonov kilometrov.

Ravno kometi bi sicer lahko bili prinašalci vode in organskih spojin na novorojeno Zemljo. V zgodovini so nebesna telesa z dolgim repom, ki so se pojavila od nikoder, veljala za slabo znamenje.




 

Ples dveh črnih lukenj

Znanstveniki so izdelali model, s katerim lahko natančno določijo premikanje dveh črnih lukenj, s čimer razkrivajo tudi njuno obliko. V galaksiji OJ 287 je ena največjih znanih črnih lukenj, saj ima maso več kot 18 milijard Sonc. Okoli nje kroži manjša z maso 150 milijonov Sonc. Dvakrat v dvanajstih letih manjša trči v akrecijski disk večje, pri čemer se ustvari blisk, svetlejši od bilijonov zvezd oziroma od celotne Rimske ceste. Svetloba Zemljo doseže v 3,5 milijarde letih, so navedli pri Nasinem laboratoriju za reaktivni pogon JPL.

Animacija kroženja manjše črne luknje okoli večje:


A trčenje ni enakomerno, zato so morali astronomi, da so lahko dogajanje opazovali s teleskopi, izdelati model, da bi pojav svetlobne sledi določili kar se da natančno. Časovnico jim je uspelo zožiti na tri tedne, indijska ekipa s Tatovega inštituta je nato model še dopolnila. Pravilno so ugotovili, da se bo svetlobna sled pojavila 31. julija 2019, česar pa z zemeljskimi teleskopi niso mogli opazovati, saj je bila galaksija na drugi strani Sonca, gledano z Zemlje. Neoviran pogled je imel teleskop Spitzer, ki je po Zemljini orbiti potoval daleč za planetom. Z modelom so lahko tudi predvideli fizične lastnosti.

Znanstveniki proučujejo, ali je oblika dogodkovnega horizonta nepravilna, a so večinoma prišli do sklepa, da je popolnoma ravna. To po njihovem mnenju pomeni, da je črna luknja, če bi jo prerezali po sredini ob osi vrtenja, simetrična. Z določanjem plesa omenjenih orjakinj so še okrepili dokaze, da je »površina« črnih lukenj ob osi vrtenja simetrična. Če bi denimo imela večja luknja izboklino, bi imela manjša zagotovo drugačno orbito, tudi distribucija mase bi bila drugačna.


 

Ozonska luknja nad Arktiko je izginila

Nad Arktiko se je letos pojavila velikanska ozonska luknja, ki pa se je zdaj zacelila. Luknja v zaščitnem plašču naše atmosfere, ki nas varuje pred nevarno ultravijolično svetlobo, je ponavadi nad Antarktiko, nad severnim tečajem se pojavi redkeje. Nazadnje so jo opazili leta 2011, a ni bila niti približno tako velika kot letošnja. Luknja nad Antarktiko se je pojavila zaradi človekove dejavnosti, ko so bile dovoljene kemijske spojine, uničujoče za molekule ozona. Arktična luknja ni plod človekovega vpliva, ampak je, kot so opisali pri evropski vesoljski agenciji, posledica nenavadnih atmosferskih razmer, med drugim močnega polarnega vrtinca zelo hladnega zraka. Ko je vrtinec popustil, se je lahko luknja zmanjšala in izničila. Tista nad Antarktiko še ni izginila, a se zaradi prepovedi plinov CFC zmanjšuje. Minilo bo še vsaj desetletje, da bo povsem izginila.




 

Posnetki neznanih letečih predmetov

Ameriška vojska je pred dnevi deklasificirala tri posnetke vojaških pilotov, ki so med poletom opazili neznani leteči predmet nenavadne oblike brez vidnega pogona. Posnetki že od leta 2017 oziroma 2018 krožijo po spletu, objavila jih je skupina za proučevanje takšnih pojavov, a takrat je vojska sporočila, da gre za tajne podatke. V ponedeljek pa so tri posnetke objavili na spletnem mestu ameriških letalskih sil s pojasnilom, da ne razkrivajo nobenih občutljivih podatkov, ki bi lahko vplivali na uspešnost vojaških operacij. Posnetki so nastali novembra 2004 in januarja 2015 med vajo vojaških pilotov.