Antropolog, jezikoslovec in matematik za isto mizo

Neko jesensko nedeljo leta 1934 je takrat še mladega francoskega filozofa Clauda Lévi-Straussa poklical direktor pariške fakultete École normale Supérieure in ga povprašal, ali bi bil pripravljen kandidirati za mesto profesorja sociologije na univerzi v Sao Paulu. Lévi-Strauss, ki ni dopolnil še niti trideset let, je ponudbo za odhod v daljne kraje sprejel predvsem zato, ker se je želel miselno oddaljiti od takratne evropske intelektualne scene, za katero se mu je zdelo, da se ukvarja s preveč abstraktnimi problemi.

Kasneje se je Lévi-Strauss spominjal, da je bil direktor ENS, ko mu je ponujal službo v Sao Paulu, prepričan, da živijo staroselci že v predmestjih te brazilske metropole, tako da bi lahko filozof, ki ga je zelo zanimala takrat še dokaj nova veda terenskega zbiranja informacij o navadah ljudi najrazličnejših kultur, proučeval njihovo kulturo kar ob koncu tedna.

Seveda v bližini univerze, kjer je Lévi-Strauss naslednjih nekaj let predaval, ni bilo staroselcev, se je pa vseeno velikokrat odpravil v bolj odročne konce pragozda, kjer je lahko spoznaval običaje in način življenja prvobitnih plemen. Čeprav je veliko delal na terenu in velja danes za eno ključnih imen antropologije in filozofije dvajsetega stoletja, ni bil ne klasični terenski antropolog ne klasični filozof, ki skoraj nikoli ne zapusti svoje pisalne mize.
Zanimali so ga namreč konkretni podatki o navadah posameznih kultur, v zbranih informacijah pa je želel najti univerzalne strukture, ki ne bi bile značilne le za posamezno pleme, ampak za vse človeške družbe. Svoje odprave na območje Amazonke je kasneje podrobno popisal v knjigi Žalostni tropi, ki je nekakšna mešanica avtobiografije in analiz življenja avtohtonih plemen.

Prodajate morda kavbojke?

Po vrnitvi iz Brazilije je hitro spoznal, da je stanje v Evropi še slabše kot takrat, ko je odšel v Južno Ameriko. V zraku je bilo čutiti, da bo kmalu izbruhnila druga svetovna vojna, in ker je bil judovskega rodu, je bilo zanj edino smiselno, da ponovno zapusti Francijo. Odločil se je, da sprejme vabilo ugledne zasebne univerze The New School for Social Research iz New Yorka, ki mu je ponujala profesorsko mesto.

Takoj ko je Claude Lévi-Strauss prispel v ZDA, so mu znanci prijazno namignili, naj si čim prej spremeni ime, sicer bo vsakdo, ki ga bo srečal, najprej pomislil, da prodaja kavbojke. Čeprav se je sprva zdelo, da gre za šalo, je hitro spoznal, da je podobnost njegovega priimka z znano blagovno znamko proizvajalca džinsa prej nadloga kot zabavno naključje. Da bi se izognil nesporazumom, se je med bivanjem v ZDA raje podpisoval kot Claude L. Strauss. Vendar s to spremembo ni mogel preprečiti, da na svoj naslov ne bi vsaj občasno prejel kakega naročila za slavne hlače iz džinsa v značilni modri barvi.

Elementarne strukture sorodstva

Lévi-Strauss je v New Yorku spoznal ruskega lingvista Romana Jakobsona, ki je predaval na isti univerzi. Hitro sta ugotovila, da imata zelo podobne poglede na znanost. Pristop, ki ga je Jakobson razvijal v lingvistiki, je poskušal Lévi-Strauss uvesti v antropologijo. Da bi se kar najbolj natančno seznanila z raziskavami, ki sta jih oba opravila v preteklih letih, sta redno obiskovala tudi predavanja drug drugega.

Jakobsona je zelo navdušil Lévi-Straussov doktorat, zato ga je spodbujal, naj ga izda še v knjižni obliki. V svoji disertaciji se je Lévi-Strauss ukvarjal s strukturami sorodstvenih razmerij različnih kultur po svetu. V vsaki kulturi namreč obstajajo natančna pravila, kdo se lahko s kom poroči in katere nove družinske vezi so strogo prepovedane. Elementarne strukture sorodstva, kakor je bil naslov knjige, ko je po koncu druge svetovne vojne končno izšla, veljajo še danes za eno najpomembnejših antropoloških knjig in so imele velikanski vpliv tudi na druga področja znanosti.

A ko je Lévi-Strauss še v New Yorku pripravljal rokopis za oddajo, je spoznal, da mu nekaj ključnega še zmeraj manjka. Imel je veliko podatkov, ki jih je zbral na terenu, želel pa jih je še nekako povezati v celoto, in ravno tu se mu je zataknilo. Z enakimi pristopi, kot jih je uporabljal Jakobson v lingvistiki, mu nikakor ni uspelo najti notranje logike v njegovih na terenu pridobljenih podatkih o dovoljenih in prepovedanih načinih tkanja novih sorodstvenih vezi.

Na pomoč priskoči matematik

Ker je vedel, da gre pri iskanju strukture v podatkih tudi za matematično vprašanje, se je obrnil še na kolege matematike, a mu niso znali kaj dosti pomagati. Eden od pripadnikov starejše generacije mu je celo svetoval, naj preneha iskati zakonitosti, ker jih ne bo našel: »Matematika pozna le štiri operacije in poroke ni med njimi.«
Vseeno se mu je nasmehnila sreča. V New Yorku je srečal mladega francoskega matematika Andréja Weila, ki je prav tako predaval na eni od ameriških univerz. Ta je takoj, ko mu je Lévi-Strauss pojasnil svoje težave, posumil, da bi bila lahko struktura, ki bi uredila množico antropoloških podatkov v smiselno celoto, matematična grupa. Bistvo se je skrivalo v razlikah med posameznimi vrstami porok. Weil je ugotovil, da opredeljuje strukturo razmerij med poročanjem članov različnih generacij in plemen permutacijska grupa.

Interdisciplinarno sodelovanje Lévi-Straussa, Jakobsona in Weila leta 1943 v New Yorku je postalo legendarno. Vrhunski strokovnjaki za antropologijo, jezikoslovje in matematiko, ki so vsak v svoji vedi briljirali, a so si področja njihovih znanosti na prvi pogled tako različna, da si težko zamislimo, da bi se sploh lahko pogovarjali o čem drugem kot o vremenu, so s sodelovanjem prišli do prelomnih rezultatov. V družboslovje in filozofijo so namreč vpeljali pojem strukture kot sistema razlik, kar je povzročilo pravo miselno revolucijo.

–––
Sašo Dolenc je urednik Kvarkadabre, spletnega časopisa za popularizacijo znanosti.