Žvižgati resnico? Sprožiti revolucijo? Strmoglaviti gospodarje lažnih novic ali prisiliti državo, da se boji prevarane in nezadovoljne javnosti?

»Na koncu koncev se administracija (predsednika Baracka) Obame ne boji žvižgačev, kot smo jaz, Bradley Manning ali Thomas Drake. Mi smo ali ostali brez države ali smo v zaporih, tako da smo brez moči. Ne, Obamova vlada se boji vas, boji se obveščene in razjarjene javnosti, ki zahteva takšno ustavno oblast, kakršna ji je bila obljubljena – in kakršna bi morala biti.«

To so besede Edwarda Snowdna, enega najbolj znanih žvižgačev tega stoletja, ki je razkril doseg programa globalnega nadzora Državne agencije za varnost, za katero je nekaj časa tudi sam delal. Teh besed sem se spomnila v zvezi z dvema Kitajcema.

Eden od njiju je zdravnik Li Wenliang, ki je prvi opozoril na nevarnost koronavirusa in bolezen covid-19 in ki so ga zaradi tega grajali in privedli na policijo, nato pa je zaradi virusa tudi sam zbolel in 7. februarja podlegel okužbi.

Drugi je Chen Qiushi, odvetnik, aktivist in »državljanski novinar«, ki je na lastno pobudo odpotoval v Wuhan, ker je hotel na svoje oči videti, kako živi enajstmilijonsko mesto v izolaciji in kaj se tam v resnici dogaja. Izginil je istega dne, ko je umrl doktor Li, in to na poti proti bolnišnici, ki so jo zgradili v desetih dneh, da bi v njej zdravili obolele za koronavirusom.

Zanimivo je, da so Snowden, Chen Qiushi in Li Wenliang pripadniki iste generacije (prvi je bil rojen leta 1983, drugi leta 1985, tretji pa leta 1986). In ne glede na to, ali gre za Američana ali Kitajca, so se vsi trije spopadli z najmočnejšimi institucijami v svojih družbah, katerih odgovornost za te družbe se je sesedla do neznosnosti. »Kako ravnati v takšnih razmerah?« se je Snowden vprašal med tehnološko konferenco Web Summit, ki je potekala na Portugalskem, on pa je na njej sodeloval prek videopovezave. »Naša generacija obstaja zato, da odgovori na to vprašanje.«


 

Parazit

Spet so režiserji, scenaristi, igralci, producenti in drugi filmski čarodeji stopali na oder Dolby Theatra in se pretvarjali – ali so morda bili iskreni – da so ostali brez diha in brez besed, da ne morejo verjeti, kakšna čast jih je doletela, ter da ne vedo, od kod bi se začeli zahvaljevati vsem po vrsti – od matere prek otrok vse do boga – ker sta bila njihova velikanska nadarjenost in trdo delo končno ovenčana z oskarjem.

Kot vse druge kultne institucije tudi Hollywood doživlja krizo, tako da je 92. podelitev nagrad Ameriške akademije pritegnila rekordno malo televizijskih gledalcev. Samo 23,6 milijona ljudi, torej 20 odstotkov manj kot lansko leto! A je tokrat bilo v resnici kaj videti, kajti Bong Džun Ho je kar štirikrat prišel na oder in vsakič dodal še eno opeko v zgodovinsko palačo lastnega uspeha. Njegov Parazit je spet osvežil upanje, da Akademija v resnici prepozna, kaj je dober film, da ve, o čem je treba govoriti na velikih platnih, in da je pripravljena prestopiti jezikovne (to pa pomeni tudi številne druge) meje, kadar ji resnični talent zažvižga univerzalno resnico.



Ergo: Bongov film nam govori o tem, da so po malem vsi ljudje paraziti, da ni nihče povsem pošten, in to ne glede na to, kateremu družbenemu razredu pripada in kateri premoženjski razred ga opredeljuje. Revščina sama po sebi, nam pravi Bong, ni ekvivalent za poštenje in vrlino, prav tako kot za bogastvo ni nujna modrost, pa tudi ne inteligenca, da pa sploh ne omenjamo samozadostnosti pri ohranjanju lepe slike popolnosti obstajanja.

Ta film je pomemben tudi zato, ker na prvi pogled ponuja preveč preproste metafore – kleti in podzemlja, blišča in temnih vrat, ki vodijo v podzavest družbe in nečisto vest gospodarskega uspeha. Za vsem tem namreč Bong plete elegantni plašč, pod katerim se skrivajo subtilni simboli vode, kamna, indijanskih perjanic in angleških imen. In vse to ima svoj vonj, ki širi pravo resnico, kot priča stvarnosti, kot glasnik neizprosne usode.
 

Virus

Iskreno povedano, ne vem več, ali obstaja kakšna tema, ki ne bi bila povezana z virusom, ki povzroča covid-19. Okuženi smo že z njegovim pohodom prek sveta, strahom pred tem, kar je sposoben povzročiti, sumničenji, da bi se utegnil vtihotapiti tudi v naša življenja, in vprašanji, kdo, kako in kje ga je prinesel med ljudi. V preteklih dneh smo opazovali, kako najpomembnejše institucije ene najmočnejših držav sveta niso več sposobne odgovorno opravljati nalog, zaradi katerih obstajajo, pri tem pa se je še enkrat izkazalo, da avtokratski sistem že po svoji naravi, kadar se sooči s krizo, ustvarja laži, in da mu prav nič ne ugaja, ko žvižgači vzkliknejo: »Ne bojimo se!«

Na začetku krize se je zdelo, da se je Kitajska veliko naučila iz epidemije sarsa, a je tudi tokrat, na žalost, ukrepala premalo drugače, kot je ukrepala pred 17 leti. V partijskem sistemu, kakršen je kitajski, mora ta edina in vsemogočna partija sama reševati vse uganke, pri čemer ji niti najmanj ne ugaja, kadar ji lastni prebivalci pomagajo – denimo, ko odgovorni zdravnik, kot je bil dr. Li Wenliang, opozori, da gre za nov in nevaren virus, ali kadar začne pogumni aktivist, kot je Chen Qiushi, obiskovati bolnišnice in poročati, kako živijo ljudje v mestu, ki je v karanteni.



Kitajska prav tako ne mara pomoči drugih držav, tako da je zavrnila pomoč, ki so ji jo ponudili Američani, Japonci, Tajvanci in drugi, kar je pri tujih strokovnjakih spodbudilo dodatna sumničenja. Kaj skriva azijska sila? Morda samo svojo intimo, tisto, o kateri je govoril Snowden, ko je dejal, da se ameriška administracija bolj kot žvižgačev boji dobro obveščene in nezadovoljne javnosti. Kitajska skriva svoj lastni strah.

Ergo: V najmanj dveh kitajskih pokrajinah in v številnih mestih si morajo ljudje, ko stopijo iz hiše, na obraz obvezno namestiti kirurško masko. S tem želi oblast ustaviti širjenje virusa, izkazalo pa se je, da zaradi tega nič več ne delujejo nadzorne kamere s sistemom za prepoznavanje obrazov. Umetna inteligenca na vratih v stanovanjske bloke, v mobilnih telefonih ali na računalniških aplikacijah ni tako zelo inteligentna … maske jo zmedejo, ko je treba odpreti vrata ali človeku omogočiti dostop do njegovega bančnega računa. Zdaj me zanima, ali policijske kamere delujejo tako, kot je treba, in prepoznajo človeka z masko na obrazu? Ali pa je tudi njih ukanil virus?
 

Ladja za križarjenje

Na ladji Diamond Princess sta se združili zgornji dve temi – parazit in virus. Gre za britansko luksuzno ladjo za križarjenje, vredno pol milijarde dolarjev. Ladja je 6. januarja iz Singapurja odplula na 29-dnevno križarjenje, ki si ga lahko privoščijo samo potniki z globljimi žepi. Skoraj 2700 potnikov in 1100 članov posadke ter strežnega osebja je plulo proti japonskemu pristanišču Jokohama. V določenem trenutku so bili vsi srečni kot v tistem delu Bong Džun Hojevega filma, v katerem vsaka od oseb najde svoje mesto v zgodbi in s tem pripomore, da se ta povsem nemoteno nadaljuje.



Ljubitelji križarjenj na luksuznih ladjah, kot je ta, so bili zadovoljni s hrano, s programom, storitvami in udobjem. Tudi člani posadke – med katerimi je kar polovica Filipincev, preostali pa so Indijci, Ukrajinci, Italijani in Britanci – so bili zadovoljni, in to predvsem zaradi dogovorjenega zaslužka.

A dovolj je bil en sam primer obolenja zaradi covid-19 (pri 80-letnem potniku, ki se je izkrcal v Hongkongu), da se je križarjenje spremenilo v tisti mučni, kaotični in depresivni del Bongovega Parazita. Ladja je nenadoma postala nekakšen ploveči Wuhan, o katerem celo strokovnjaki niso povsem prepričani, ali se je s tem luksuzna ladja za križarjenje spremenila v najboljšo možno karanteno ali idealno leglo okužbe. V trenutku, ko pišem te vrstice, so potrdili, da je med potniki in člani posadke na Diamond Princess 220 obolelih.

Ergo: Kot se to praviloma dogaja, postavlja novi virus nova vprašanja, na katera tudi tisti najbolj modri še nimajo odgovorov. Virus izziva vse meje človečnosti, profesionalnosti in logike. Poigrava se s človekovimi pravicami in temelji solidarnosti. Tako bogastvo kot revščina imata en sam cilj: preživeti. Toliko o ideoloških barvah dobitnika oskarja in stanovalcev Diamond Princess.
 

Demokratični socializem

Ko pomislim, da bi bilo treba misliti tudi na kaj drugega kot na covid-19, se posvetim ameriškim volitvam. Bolje povedano, primarnim volitvam za predsedniškega kandidata Demokratske stranke, ali, natančneje, iskanju kogarkoli, ki bi imel novembra kakršnokoli možnost, da premaga Donalda Trumpa.

Po Iowi in New Hampshiru je zdaj vprašanje, ali bi bil lahko to Bernie Sanders. Spet se spomnim besed Edwarda Snowdna o smislu obstoja njegove generacije. Žvižgati resnico? Sprožiti revolucijo? Strmoglaviti gospodarje lažnih novic ali prisiliti državo, da se boji, in to zelo boji prevarane, izdane in nezadovoljne javnosti?



Za to bi bil od 78-letnega Sandersa morda bolj primeren 38-letni Pete Buttigieg. Če se bodo prihodnje ameriške volitve popolnoma osredotočile na en in edini cilj – premagati Trumpa, bi utegnil sedanji predsednik prepričljivo dobiti še en mandat. Torej bo potrebno veliko več od tega.

Ergo: Tako kot Trump po mnenju mnogih pravzaprav ni republikanec, tudi Sanders po prepričanju samih demokratov ni pravi demokrat. Kaj bi lahko bil v neusmiljeni stvarnosti »demokratični socializem«, o katerem govori Sanders, si je mogoče predstavljati iz njegove kampanje. V kolikšni meri bi bilo to za Ameriko dobro ali slabo, pa se je spremenilo v vprašanje, ki je Ameriko razdelilo na dva dela.

Prav zaradi vsega tistega, o čemer je govoril Snowden – zaradi občutka, da so močne institucije poteptale odgovornost do družbe, zaradi katere obstajajo –, utegnejo biti letošnje volitve najzanimivejše v vsej zgodovini. Če Amerika nikakor ni pripravljena na to, da bi imela na čelu žensko ali je vsaj pripravljena dati glas nekomu, ki je veliko bolj levo usmerjen od leve strani centra? Je pripravljena za predsednika izvoliti geja? Se približuje trenutek de-trumpizacije ali se ta samo vse bolj oddaljuje?
 

Varnost

Težko je prevesti besedo »Westlessness«, ki je tema letošnje varnostne konference v Munchnu. Gre za usihanje pomena Zahoda pri odpravljanju vse več varnostnih kriz. Na dnevnem redu visokih funkcionarjev z vsega sveta je dolg seznam nerešenih problemov: spopadi v Libiji, vojna v Siriji, napetost v iransko-ameriških odnosih, vprašanje »severnega toka«, stopnja energetske odvisnosti Evrope od Rusije. In, seveda, koronavirus. Kitajski zunanji minister Wang Yi je tukaj, da pojasni, kaj pomenijo transparenti na zidovih cesarske palače v Pekingu: »Živela nepremagljiva Komunistična partija!« Seveda bo premagala tudi virus.

Ergo: Malce sarkastično se je zdelo, da so se svetovni voditelji v Münchnu sestali v petek, torej prav na dan zaljubljenih, medtem ko med njimi še nikoli ni bilo tako malo ljubezni kot zdaj. Lahko bi rekli, da ni pomembno in da tudi ne pričakujemo, da bi se v času okužbe poljubljali, pa vendar, ali bo kdo Wang Yija vprašal, kje je Chen Qiushi? In zakaj je umrl dr. Li. Strah me je, da se vsi ti bojijo istega: lastnega naroda, ki ve, kaj se dogaja za zaveso. Če je tako, so v Münchnu kljub vsemu praznovali valentinovo.