Znaki prebujanja družbe v Salvinijevem letu

Postal je najvplivnejši italijanski politik in ena najprepoznavnejših figur suverenizma in nacionalizima v Evropi, minulo leto v Italiji je v celoti povezano z Matteom Salvinijem. Čeprav je sredi poletja neslavno zapustil vlado, je Liga še vedno najmočnejša politična stranka. Nova vlada Giuseppeja Conteja lovi krhko ravnotežje, toda znak, da družba ni mrtva, je protestno Gibanje sardin, antisalvinizem, ki je koncem leta preplavil italijanska mesta.

V začetku leta je kazalo, da je Salvini nezlomljiv. Skupaj z Jaroslawom Kaczynskim, predsednikom vladajoče stranke na Poljskem, in madžarskim premierom Viktorjem Orbánom je sestavljal desno alianso. Nekaj mesecev pred majskimi evropskimi »volitvami vseh volitev« je ponujal sodelovanje v véliki evroskeptični konfederaciji in pridigal, da se spreminja vse – v Italiji in tudi v Evropi. Pa vendar se Kapitanu, kot ga imenujejo njegovi privrženci, račun ni izšel. V Rimu je po štirinajstih mesecih strmoglavila prva Contejeva vlada Gibanja 5 zvezd in Lige, na celini populisti niso tako močni, kot so predvidevali. Vonj italijanskega nacionalizma je ponovno občutila tudi Slovenija, izjava predsednika evropskega parlamenta Antonia Tajanija o »italijanski Istri in Dalmaciji« je oživila zgodovinski revizionizem.


 

Hudič in sveta voda

V Italiji sta na oblasti hudič in sveta voda hkrati, je nedotakljivo dvojico Salvini-Di Maio, bizarno zvezo dveh nezdružljivih strank, v najinem intervjuju spomladi komentiral veleposlanik Vojko Volk, eden bolj pronicljivih slovenskih diplomatov. Nekaj mesecev kasneje, potem ko je Salvini dobil več kot dva milijona preferenčnih glasov in postal absolutni zmagovalec evropskih volitev v Italiji, Luigi Di Maio pa je politično pogorel, se je zgodilo nepredstavljivo.



Voditelj Lige je sredi poletja na italijanskih plažah že izvajal volilno kampanjo. A pozabil je, da ima kljub izjemni popularnosti v rimskem parlamentu samo 17 odstotkov sedežev. Premier Giuseppe Conte, dotlej statist, na notranjepolitičnem parketu je veljal za marioneto, je dočakal svoj trenutek – advokat je v senatu uprizoril politični proces in obsodbo Salvinija, nato spektakularno sam odstopil. Zatem je Conte vnovič dobil mandat, sestavil je nepričakovano vlado, koalicijo Gibanja 5 zvezd in demokratov. Salvini se je čez noč znašel v opoziciji. Ko je jesen prešla v deževno zimo, pa so italijanske trge zasedle »sardine«, civilnodružbeno gibanje mladih, uperjeno proti Salviniju.
 

Šibka ekonomija, diplomatska kriza

Italija ostaja politično in gospodarsko šibka država, visok javni dolg najbolj ponazarja spread, ki ga beležijo borze, razlika med donosnostjo nemških in italijanskih obveznic. Še vedno je zelo visok, čeprav po odhodu Salvinija iz vlade nekoliko nižji. Italija tudi v EU nima politične vloge, ki bi ji, kot eni ustanovnih članic in velikemu gospodarstvu evroobmočja, pripadala. Poleg vsega jo še venomer hromijo korupcijski škandali, letos sta odmeva primera Siri in Raggi, Salvinijevega svetovalca in rimske županje Gibanja 5 zvezd. To je italijanska zapuščina, na katero se je bilo mogoče spomniti spomladi ob smrti Giannija de Michelisa, mondenega socialista prve republike, obsojenega v protikorupcijskem procesu Čiste roke.



Zaostrilo se je celo v diplomaciji, odnosi s Francijo je postali krizni. Sosedski stiki, ki so se od nastopa populistično-nacionalistične vlade nenehno slabšali, so dosegli spomladi najnižjo raven, uradni Pariz je prvič po letu 1940 odpoklical veleposlanika iz Rima. Ponazoritev nizke ravni so bili med drugim konflikti v kulturnem sodelovanju, področju, ki je praviloma nevtralen teren. Političarka Lige, ministrova namestnica, je nasprotovala, da bi italijanski muzeji posodili Louvru dela Leonarda da Vincija za retrospektivno razstavo ob petstoti obletnici umetnikove smrti. Saga o izposoji slavnega Vitruvijca se je nazadnje razpletla in risba je odpotovala v Pariz, velik del leta pa sta premier Conte in predsednik Sergio Mattarella mukoma gladila zaostrene odnose.