Nika Zobec je Slovenka, ki živi v Šanghaju že pet let, ostala je tudi v času širjenja novega koronavirusa. Z njo smo se že pogovarjali pred dobrima dvema mesecema, ko se je prebivalcem Evrope še zdelo, da je to bolezen, ki je daleč stran. Do danes so se razmere precej spremenile, Evropa in ZDA so postale žarišče širjenja virusa, Kitajska se zlagoma vrača v ustaljene tirnice.

Nazadnje ste iz Šanghaja poročali v zadnjih dneh januarja, ko je bila razglašena najvišja stopnja pripravljenosti za preventivo proti koronavirusu. Kako so se ukrepi stopnjevali?

Takrat smo imeli v Šanghaju že karanteno, nismo hodili nikamor in smo se zadrževali doma, čeprav za izhode nismo bili kaznovani ali kaj podobnega. Še vedno sem hodila na sprehode s psom in na občasen tek, vendar na neobljudena območja in vselej z masko. Sredi marca pa je naselje, kjer živim, sprejelo nove ukrepe (vlada poda predloge, potem pa vsaka lokalna vlada in naprej četrt oziroma stanovanjsko naselje po svojih zmožnostih improvizira in izvaja te ukrepe). Vsako gospodinjstvo je dobilo določeno število kartic za izhod. V mojem stanovanju smo registrirani štirje, tako smo dobili le dve kartici. To v praksi pomeni, da sta lahko imela izhod le dva stanovalca naenkrat. V nekaterih stanovanjskih naseljih zunanjim obiskovalcem sploh niso dovolili vstopa; če si hotel koga obiskati, si se moral registrirati, izmerili so ti temperaturo in podobno.
Vhode v poslopja so omejevali tudi s QR-kodami. Z aplikacijo (ki je povezana z mojo banko, kjer so vsi podatki o tem, kje sem nakupovala in ali sem bila kje zunaj Šanghaja) smo morali dokazati, da nismo bili blizu žarišč ali v stiku s kom, ki je bil, da nismo bili v tujini itd. Te kode so v treh barvah (rdeča, oranžna in zelena). Če imaš zeleno kodo, lahko greš na metro, v bolnišnico … Če nimaš te kode, so vstopi v javna poslopja omejeni. Ta sistem je še vedno v uporabi, prav tako merjenje temperature. Prejšnji teden so sprostili nekatere ukrepe; maske niso več nujne, vendar jih še vedno vsi nosimo, kamorkoli gremo.


 

Koliko je bilo okuženih, koliko ljudi je umrlo?

Po današnjih podatkih je v Šanghaju 526 primerov okužb , od tega 343 takih, ki so bolezen preboleli in so že odpuščeni iz bolnišnice, šest jih je umrlo za covidom-19. Med vsemi omenjenimi primeri je 177 uvoženih, kar spodbuja diskriminacijo do tujcev (čeprav so to večinoma Kitajci, ki se vračajo v domovino). Tako slišimo zgodbe o tem, da tujci nimajo vstopa v nekatera poslopja, Kitajci jih nezaupljivo gledajo, o tem je tudi veliko govora po spletnih forumih in drugih medijih. Skratka, dogaja se to, kar se je pred nekaj meseci dogajalo Kitajcem po svetu.


 

Kakšne so razmere zdaj?

Ljudje so se vrnili v pisarne (šole so sicer še vedno zaprte, prav tako fitnesi in bazeni), metroji obratujejo, odprte so restavracije in gostilne, prav tako ne uporabljamo več kartic za vstop v svoje domove. Ceste so spet polne kolesarjev, avtomobilov, dostavljavcev itd. Življenje se res vrača v ustaljene tirnice, kar je prav neverjetno, če pomislimo, kako prestrašeni smo bili še pred mesecem dni. Mislim, da smo še vedno previdni, da ne bo drugega vala. Zato je Kitajska tudi zaprla svoje meje, preden pa je to storila, so morali prav vsi, ki so vstopili v državo, iti skozi mučne in dolge preglede na letališču Pudong, kasneje pa v 14-dnevno karanteno.


 

Sprehodi v času karantene. FOTO: osebni arhiv

Ali poznate koga, ki je moral skozi ta postopek in v karanteno?

Da, zelo dobro, to sta moja soseda, ki sta se vračala iz Mehike. Na letališču sta po pristanku preživela skoraj devet ur (testiranja za virus, razvrščanje po okrožjih …), po tem so ju spremljali do njunega stanovanja, opremili so ju s termometri, razkužili, vrečami za smeti in jima prepovedali izhod za 14 dni. Ljudje, ki so zaposleni za vzdrževanje naselja, so jima dostavljali hrano, vsak dan sta morala sporočati svojo telesno temperaturo in počutje. S sostanovalci smo poskrbeli tudi za njuna psa, ker ju nista smela obdržati. Veliko ljudi pa ni imelo take sreče, da bi lahko karanteno preživljali doma. Veliko tujcev so z letališča poslali v vladne hotele, kjer so bile razmere za bivanje precej mizerne. Ljudje so morali sami kriti stroške, ni bilo ogrevanja, le internet in preprosti obroki skupaj z zelo eksplicitnimi navodili, kako opravljati malo ali veliko potrebo, da se izognejo prenašanju virusa prek vodovodnih sistemov (kakor se je zgodilo med izbruhom sarsa v Hongkongu).
 

Kako ste spremljali dogajanje, od kod črpali novice?

V času karantene smo vsak dan prebirali veliko novic, vse se je delilo prek wechata in drugih kanalov. Nekaj lokalnih medijev je vsak dan poročalo o številu okuženih in posodabljalo statistiko, pisalo o novih ukrepih, prav tako so na to opozarjale razne skupnosti ... V tem času je bilo zelo malo novic o tem, kaj se dogaja po svetu. Za take informacije se obrnem na tuje medije, tudi slovenske. 
 

Kakšni pa so bili stiki z našo ambasado? Ste dobili dovolj informacij?

Naša ambasada in konzul v Šanghaju so bili skoraj dan in noč na razpolago. Res je, da nas je Slovencev precej malo tukaj, vendar so poskrbeli, da smo imeli sveže novice o sprejetih ukrepih, tudi Slovenci smo bili ves ta čas med seboj povezani in se bodrili, s humorjem ali pa z uporabnimi informacijami. Ambasada in konzulat sta nam tudi zagotovila nekaj mask, če smo jih potrebovali (meni so prav gotovo prišle prav). Skupaj so Slovenci, konzul in ambasada organizirali zbiranje denarja za nakup mask, ki so že na poti v Slovenijo.
 

Ste kdaj razmišljali, da bi se vrnili v Slovenijo?

Bil je trenutek, morda dva, ko sem razmišljala, da bi se mogoče morala vrniti domov. Vendar bi morala iskati novo službo, to pa lahko najbolje opravljam od tukaj. Prav tako sem se bala letenja, 14 ur po letališčih in na letalu se mi je zdelo kar grozljivo in skorajda recept za okužbo. Prav tako je bilo ogromno opominjanja na to, da bo vrnitev na Kitajsko otežena (kar se je izkazalo za resnično). Res sem vesela, da nisem odšla, mislim, da se je Kitajska res hitro pobrala in da je bilo še najbolj varno ostati tukaj. Med drugim sem obkrožena s prijatelji, ki jim zaupam in ki so bili vsi enakega mnenja, da v tistem trenutku potovanje ni najbolj pametna ideja. Moj rešilni načrt (res v najslabšem primeru) je bil obiskati sestro v Ameriki. Potem pa so letalske družbe odpovedale vse lete do Amerike ... 


 

Kako dojemate zdaj dogajanje v Evropi? Tukaj se zdi kriza veliko večja in se kaže razlika v sposobnosti spoštovanja pravil ...

Pomembna razlika med Kitajsko in Slovenijo (oziroma Evropo) je povezana s tehnologijo. Ta po eni strani nudi udobje, hkrati pa omogoča vladi dostop do osebnih podatkov. Med karanteno v Šanghaju mi ni bilo niti enkrat treba v trgovino. Vsa hrana ali voda sta bili na mojem domu v roku 40 minut. Svojo slavo in hvaležnost prebivalcev končno dobivajo tudi dostavljavci hrane, ki so jih morda ljudje doslej videli kot nekoga, ki ti mora dostavo hrane zagotoviti v 30 minutah in niti minuto kasneje! Prav gotovo je tehnologija veliko pripomogla k temu, da se moja karantena ni zdela zares karantena. Ogromno manjših podjetij je ponujalo dejavnosti prek spletnih učilnic (zastonj učenje kitajskega jezika, športne aktivnosti in podobno). Mesto je bilo tudi precej izpraznjeno, zato ni bilo gneče, če si se odločil za sprehod po okolici. Izbruh virusa se je (sreča v nesreči) tudi zgodil ravno pred in med praznovanjem kitajskega novega leta, ko so vsa podjetja tako ali tako ustavila obratovanje in ljudje so bili na oddihu pri svojih družinah, ki se za ta veliki praznik založijo s hrano, zato tudi glede tega niso čutili pomanjkanja.
 

Šanghaj med karanteno FOTO: osebni arhiv

Kako pa ste doživljali pomanjkanje socialnih stikov?

Karantena je lahko res težko obdobje za človeka. Tudi meni je, čeprav sem lahko bila vsak dan na svežem zraku, načenjalo živce in sem šla čez težko obdobje, ko so me domači prepričevali, da bi mogoče bilo bolje, da grem domov, ves svet je opazoval Kitajsko in kako se virus v počasnem posnetku bliža Evropi, vsi so vedeli vse in bili strokovnjaki za vse in počasi začneš dvomiti o svojih odločitvah. Zato je tako pomembno, da se znaš z neko rutino zamotiti doma, izkoristiti ta čas za učenje novih stvari, prebiranje knjig in druženje z domačimi. Zame je bilo najbolj pomembno to, da sem vsak dan vsaj malo telovadila. Tako kot zdaj na instagramu opazujem, kako se ogromno Slovencev uči peči kruh (tudi jaz sem se ga), vsi kuhajo in berejo, hodijo v naravo ... Saj ni tako slabo, mar ne? Res pa je, da ima vse, kar se dogaja, verižno reakcijo, zato bo ogromno ljudi ostalo brez službe in stabilnosti. Tudi meni se je to zgodilo. Res je treba dobro premisliti, kaj si želimo zase po tem, ko je vsega tega konec. 
 

Kako na Kitajskem spremljajo širjenje virusa v Evropi?

Dogajanje spremljamo manj zavzeto kot prej; morda ta geografska oddaljenost zmanjša zainteresiranost. Prav gotovo spremljam situacijo v Sloveniji, kjer živi moja družina, in v Ameriki, kjer živi moja sestra, vendar manj kot prej – tudi zato, ker sem se tako odločila, saj čezmerno branje novic, še zlasti ker je med njimi precej lažnih, pripomore k tesnobi in slabi volji. Ker tukaj živim v mednarodnem okolju in so moji prijatelji iz Evrope, Severne in Južne Amerike ter od drugod (veliko jih je obtičalo zunaj Kitajske), sem na tekočem o tem, kaj se dogaja po svetu. Zato sem tudi zaskrbljena, a verjamem, da bodo šle stvari na bolje in se bo življenje počasi vrnilo v stare tirnice, vendar bo ta proces mogoče malo daljši, kot je bil na Kitajskem.
 

Ste se že ukvarjali z vprašanjem, kaj po to vsem tem?

Mislim, da gre človeštvo čez neko skupno travmo, iz katere bo v najboljšem primeru prišlo ven nekaj pozitivnih stvari. Želim si, da delodajalci ne bi izkoriščali svojih zaposlenih in bi resno jemali vse ukrepe, ki so sprejeti le zaradi enega skupnega cilja: da gredo stvari čim prej na bolje in se lahko vrnemo v novo normalnost. Upam, da bo delo od doma končno prepoznano kot produktivno za družbo, da se ponovno naučimo druženja brez telefonov in konstantnega kratkoročnega tešenja potreb.