Zgodba o tajskih dečkih je tako posebna, ker je čista

Večina zgodb, o katerih poročajo mediji, je obarvanih z ideologijo, politiko in populizmom, zgodba o reševanju tajskih dečkov in njihovega trenerja iz poplavljene jame pa je zelo posebna, ker je očiščena vseh ideologij. »Rešujemo življenja in nič drugega,« je obsedenost svetovnih medijev in javnosti z reševalno akcijo še pred njenim srečnim razpletom komentirala antropologinja dr. Svetlana Slapšak.

»Tema je zelo ganljiva in se dotika vsakogar. Gre za otroke, ki so še živi, v jami, ki simbolizira grob. Še vedno obstaja tveganje, ali bodo reševalci rešili vse. Do tega trenutka razen smrti reševalca ni bilo drugih mračnih detajlov, nobene zarote. Reševanje, ki traja, in vse podrobnosti, ki jih lahko spremljamo v realnem času, v živo, do minute natančno, so pravi posladek za medije.«

Niti manj niti bolj pomemben

Da so čustva imela pomembno vlogo, se je strinjal tudi filozof dr. Boris Vezjak. Po njegovih besedah je bila pozornost množičnih medijev po vsem svetu pričakovana, pomembnejše vprašanje pa je, kako so se ti izkazali pri poročanju: »Žal je imela zgodba tudi svojo temno plat in je prinesla legitimacijo tabloidnih novinarskih prijemov in senzacionalistično obarvanost. Posebno poglavje pomeni oviranje dela: neka tiskovna agencija je nad območjem spuščala svoj dron, neka druga je menda nepooblaščeno vstopila v policijske radijske komunikacije.«



Večina medijev je zgodbo zapeljala v smer primerjav z drugimi podobnimi nesrečami in spremljajočimi reševalnimi akcijami. Vendar tega dogodka ne bi smeli primerjati z nobenim drugim, meni Slapšakova. »Ni bolj niti manj pomemben od drugih katastrof, ki se dogajajo hkrati«, recimo poplav na Japonskem, zaradi katerih je po podatkih tamkajšnje oblasti do zdaj umrlo 156 ljudi. »Morali bi se naučiti, da vsake zgodbe, o kateri slišimo, ne vpisujemo v predale, ki smo jih pripravili, in pri katerih nam je popolnoma jasno, za kaj gre. To ni dobro za državljansko zavest. Treba je biti odprt za zgodbe in jih primerjati predvsem po človeški teži in humanističnih namenih,« opominja Slapšakova.

Kot v telenoveli

Vezjaka je zgodba še najbolj spominjala na »spektakularno reševanje Tomaža Humarja z Nanga Parbata, ki je potekalo podobno z motivom 'reševanja življenja', v katerega smo neposredno interpelirani kot medijski uporabniki«.

Poudaril je dramatičnost dogajanja pred jamo Tam Luang in v njej. Poleg čustev, ki jih sproži ujetost nedolžnih otrok v jami, je k napetosti pripomogel potek dogajanja. »Dejstvo, da reševalna akcija traja več tednov in da se približuje uničujoče monsunsko deževje, je dalo višje obrate dramatizaciji: kot v kakšni mehiški ali turški telenoveli, ki nas vsak dan zagrabi,« je pojasnil Vezjak.

Akcija je bila uspešna, ker so pomagali najboljši reševalci iz številnih držav ter skupaj s tajskimi v le treh dneh rešili 12 dečkov in njihovega nogometnega trenerja. Sodelovanje in solidarnost sta v primerih takšnih nesreč skoraj samoumevna, v nekaterih drugih primerih pa popolnoma odpovesta.

Lažna empatija

Kaj se iz tajske zgodbe lahko naučimo o solidarnosti? »Primer bi moral biti zgled čiščenja razmer, da se rešimo neverjetnega strupa, ki nam ga v možgane vlivajo vsak dan. Če se omejim samo na Slovenijo: razmere pri nas so neznosne. Nenehno poslušamo o navalu beguncev, ki bodo posiljevali, požigali, kradli, pobijali. Kateri od državnih organov bi ob norem razširjanju sovraštva, ki traja že dve leti, moral ukrepati, sicer se bodo pojavili primeri nasilja, ki bo izhajalo iz zgodb, ki so popolnoma lažne. A bojim se, da se to ne bo zgodilo.«

Zakaj se na neki točki pretrga rdeča nit empatije? Zakaj so isti ljudje, ki so sočustvovali s starši tajskih dečkov in stiskali pesti, da jih reševalci iz jame pripeljejo žive in zdrave, lahko popolnoma brezbrižni do nekih drugih »dečkov«, ki jokajo na mehiško-ameriški meji zaradi ločitve od staršev, in malih beguncev iz Sirije, ki so doživeli preveč strahot za mlado življenje? »Za dobrim občutkom in emocijami mora stati zelo solidna racionalnost – logika in dobro izobraževanje, česar pa v Sloveniji že dolgo nimamo. Pravzaprav nas učijo, kako postati hinavci. Takšne verbalne sheme se v možgane vpisujejo ves čas. Zakaj pomagati izgubljeni mački, če lahko pomagaš otroku? To se sicer sliši odlično, a tisti, ki pripomni kaj takšnega, verjetno nikoli ni pomagal revnemu ali drugače prikrajšanemu otroku,« je prepričana Slapšakova.

»Doma imamo revščino in socialne primere, ki bi jim lahko pomagali. Na morje ali v hribe bi lahko poslali vse otroke, ki jim starši tega ne morejo privoščiti. In na drugi strani so 300 kilometrov od nas v Bosni begunci, ki jim nihče ne pomaga. Nasprotno, iz Slovenije jih pošiljamo brez možnosti, da bi vložili prošnjo za azil, hrvaška policija pa jih povrhu še dobro pretepe. Smo popolnoma brez duše in hkrati razkazujemo emocije, ko po spletu vsakomur pošiljamo rožice in mucke.«