Zakaj Trump rad sovraži Nemčijo

Berlin – Ni še mogoče oceniti vseh razsežnosti uničevalnih izjav ameriškega predsednika Donalda Trumpa na bruseljskem vrhu severnoatlantske zveze Nato, a tudi te so videti usmerjene predvsem proti Nemčiji in evropskim integracijam. V Berlinu so zelo zaskrbljeni.

Trump s svojimi napadi na Nemčijo in druge pomaga majati evropske in druge zahodne integracije, kakršne so nastale iz globokega zahodnonemškega občutka krivde za zločine med Hitlerjevo strahovlado. Evropsko združevanje in čezatlantska vojaška zveza sta vsaj do zdaj temeljila na predpostavkah, da Nemčija vojaško nikoli ne bo več zavladala Evropi, gospodarsko pa celino lahko vodi naprej, Trump pa zdaj spodkopava obe. Kazenske carine na avtomobile, s katerimi grozi po uveljavljanju teh za jeklo in aluminij in za več sto milijard vrednih kitajskih izdelkov, so večinoma usmerjene prav proti nemški avtomobilski industriji, stebru gospodarskega razvoja te države. Tudi na Natovem vrhu v Bruslju je še posebno bičal prav osrednjo evropsko državo.

Tako kot pri večini njegovih besednih napadov so tudi tokratne Trumpove pritožbe videti vsaj delno upravičene. Nemčija za obrambo daje le 1,24 odstotka svojega bruto domačega proizvoda, medtem ko ZDA najmanj trikrat več, zato pa svetovna vojaška supersila v gospodarskih odnosih z Nemčijo beleži velik trgovinski primanjkljaj. Nemčija se poleg tega hvali z uravnoteženim proračunom, medtem ko je Washington globoko v rdečih številkah, držijo pa tudi obtožbe o veliki nemški odvisnosti od ruskega plina, medtem ko osrednja evropska država od ZDA in drugih članic Nata pričakuje vojaško obvladovanje odnosov z Rusijo. Z graditvijo še enega plinovoda pod Baltskim morjem se bo odvisnost le še povečala.

Trump tudi za Merklovo morda najtežji preizkus

Zaradi Severnega toka 2 se ne pritožujejo le ZDA, ampak tudi vzhodnoevropske države, na primer Poljska ali Ukrajina. Držijo tudi obtožbe, da je nekdanji nemški kancler Gerhard Schröder zdaj v samih vrhovih ruske naftne industrije, a je Trumpova retorika vseeno zelo skrb vzbujajoča.

Nekateri vidijo v takšnem odnosu do sveta taktiko politika, ki rad preseneča s šokantnimi izjavami, a listanje po njegovih knjigah in intervjujih kaže, da je o nekaterih programih govoril že pred desetletji. Prav tako je tradicionalen tudi dvoumen odnos do domovine njegovega starega očeta Nemčije, ki je Fredericku (Friedrichu) Trumpu gotovo povzročila veliko žalosti. Drugi poudarjajo, da je vnuk Donald odrastel in obogatel kot nepremičninski mešetar, ter je zanj osredotočenje na bilance nekaj normalnega. A nemški ekonomisti navajajo, da imajo ZDA v skupnem seštevku trgovine in uslug presežek, ZDA pa na del evropskih in nemških vozil že vse od 60. let prejšnjega stoletja nabijajo 25-odstotne carine.

Trumpov odnos do Nemčije je tudi zelo drugačen od njegovega videnja nekaterih drugih evropskih držav. Sedanja Bela hiša napoveduje Veliki Britaniji, ki z brexitom maje evropsko združevanje, ugodne trgovinske sporazume po končanju povezav z EU, izstop iz osrednje evropske organizacije pa naj bi ameriški predsednik priporočil celo francoskemu predsedniku Emmanuelu Macronu. Zaradi vsega tega kanclerko Angelo Merkel morda največji izziv v vsej njeni dolgi politični karieri morda še čaka. Dolgoletna občudovalka ameriške demokracije gotovo ni pričakovala, da bo same temelje uspešnosti njene države zamajal prav predsednik ZDA, a je morala Angela Merkel že na njunem prvem srečanju spoznati, da so časi, ko so se lahko popolnoma zanašali na druge, minili.

Maas: Nemčija je garant svobodnega sveta

Zdaj zagotavlja, da se je trend k večji potrošnji za obrambo že začel, hkrati pa se nemška diplomacija počasi že pripravlja na nove čase z izjavo zunanjega ministra Heika Maasa, da je treba geslu »Najprej Amerika!« postaviti nasproti združeno Evropo. Socialdemokrat iz Posarja na nemški meji s Francijo, ki je v zgodovini krvavelo v neštetih vojnah med osrednjima evropskima država, Trumpu odgovarja, da Nemčija ni ujetnica ne Rusije niti ZDA, ampak ena od garantov svobodnega sveta. Medtem ko je ameriški predsednik rovaril v Bruslju, se je kanclerkin tesni sodelavec in minister za gospodarstvo Peter Altmaier o skupnem nastopu proti trgovinskim vojnam pogovarjal v Franciji, kanclerka pa je s kitajskim premierom Li Keqiangom postavljala nove temelje nemško-kitajskega gospodarskega sodelovanja. Tej državi tudi nemški podjetniki očitajo nesprejemljivi protekcionizem, zdaj pa nemški avtomobilski proizvajalec BMW, ki s svojimi podružnicami v ZDA velja na največjega ameriškega izvoznika avtomobilov, na Kitajskem načrtuje razširitev proizvodnje pod veliko ugodnejšimi pogoji od dosedanjih.

Ne glede na to, kako upravičeni so Trumpovi očitki tako na kitajski kot na nemški račun, grobost do zaveznikov skupaj z doktrino »Najprej Amerika!« kaže na nagnjenost k vračanju v izolacionistične čase in v strategijo unilateralnih ukrepov. Naj je še tako užaljena, si Nemčija ne more želeti takšnega mednarodnega razvoja, prav tako ne številni v ZDA in celo v Trumpovi republikanski stranki ne. Med čakanjem na ameriško razpravo o novi vlogi v svetu poskušajo nekateri Trumpa vsaj malo razumeti, saj ameriški predsednik konec koncev predstavlja ameriške »poražence globalizacije«. Siva eminenca nemške konservativne politike in predsednik bundestaga Wolfgang Schäuble poudarja, da se je Nemčija obvezala za zvišanje obrambnega proračuna na dva odstotka BDP, v odnosu do ameriškega predsednika pa priporoča »mešanico spoštovanja in samozavesti«.