Zadnjo besedo si lastijo Američani

Osrednja tema prihodnjega srečanja kosovskega predsednika in njegovega srbskega kolega v Bruslju naj bi bila sprememba meje. Hashim Thaçi se zavzema za popravke meje, Aleksandar Vučić pa za razmejitev z Albanci. Zadnjo besedo bo imel Washington, in ne Beograd ali Priština.

Ameriško veleposlaništvo v Prištini je brez dlake na jeziku poudarilo, da bo dovolilo stranema, da se dogovorita, končni sporazum pa bo odobril Washington. To velja tudi za idejo o spremembi ali korekciji meje med državama, kajti Srbija in Kosovo nimata neomejene svobode delovanja. ZDA so pozvale Beograd in Prištino, naj dosežeta uresničljiv in stabilen sporazum, ki ne bo povzročal napetosti in nestabilnosti v nobeni državi na Balkanu.

Korekcija meje ali menjava ozemlja

Kosovo je na poziv premiera Ramusha Haradinaja že začelo priprave na demarkacijo meje s Srbijo. Predsednik vladne komisije za demarkacijo meje Shpejtim Bulliqi je pojasnil, da gre za pripravo faktografskih dokumentov in pripravo strategije. Ker so se meje v zadnjih letih spremenile, je Priština ocenila, da je treba spremembe zajeti v dokumentaciji.

Vodja srbske diplomacije Ivica Dačić je opozoril, da Priština demarkacije meje ne more izvesti enostransko, tako kot je razglasila samostojnost. Po njegovem ni možen noben korak v tej smeri, dokler se ne doseže dogovor. Prvi podpredsednik srbske vlade je sklenil z besedami, da si želijo rešitve, ki bo najboljša za vse.

Popravke meje si Thaçi predstavlja tako, da bi večinsko albanske občine na jugu Srbije priključili Kosovu. V zameno za Preševo, Bujanovac in Medvedjo naj ne bi bilo niti delitve Kosova niti avtonomije kosovskih Srbov. Vućić si predstavlja razmejitev kot menjavo večinsko albanskih območij na jugu Srbije za večinsko srbski sever Kosova.



Če bomo v položaju, da lahko odločamo, je še poudaril Vučić, bo o tem odločal srbski narod. Vučića je najbolj strah patološkega sovraštva do Srbov na Kosovu, na obtožbe, da je izdajalec, pa je odgovoril, da ga obtožujejo tisti, ki so podpirali predhodno oblast in vse izgubili. Pojasnil je, da imajo na posameznih območjih na Kosovu le prebivalstvo, ne pa tudi ozemlja, vojske in policije, ki so osnovni dejavniki države.

Glede ohranitve severa Kosova je Vučić izjavil, da gre za pomembno in strateško ozemlje, kar pa ne pomeni, da je pomembnejše od Kosovskega Pomoravlja ali človeških življenj. Srbija se bo zato borila za vse svoje rojake na Kosovu. Vučić se strinja tudi s predsednikom Republike Srbske Miloradom Dodikom, da si Srbi ne želijo, da bi postal njihov predsednik ali premier Albanec, kar bi se zgodilo, če bi bili Albanci potrpežljivi in čakali petnajst let.

Kosovo je neodtujljivi del Srbije

Šesterica srbskih strokovnjakov je objavila študijo o normalizaciji odnosov Beograda s Prištino, ki vključuje scenarije z menjavo ozemlja ali brez nje, popolno implementacijo bruseljskega sporazuma iz leta 2013 in ohranitev statusa quo. Po njihovem je najbolj realno, da bosta Srbija in Kosovo tako ali drugače normalizirala odnose in da bo Srbija postala članica EU do leta 2030. To bi pomenilo, da bi se večinsko srbske občine na Kosovo, ki bi imele delno avtonomijo in samoupravo, povsem integrirale v pravni in politični sistem Kosova.

Pesimistična različica bi bila ohranitev statusa quo, ki bi pomenila propad evrointegracije, največji upad prebivalstva, poslabšanje gospodarskih razmer in zaostanek za razvitimi državami EU. V tem primeru bi se BDP Srbije do leta 2030 zmanjšal za 20 milijard evrov, število prebivalstva pa bi se do leta 2060 zmanjšalo za 1,6 milijona ljudi.



Kot so še ocenili, bi bila možna le menjava nacionalno homogenih ozemelj, kar v primeru Srbije pomeni, da bi lahko menjala le občino Preševo z večinskim 91-odstotnim albanskim prebivalstvom. V zameno bi dobila občine Zvečan, Zubin Potok, Leposavić in severni del Kosovske Mitrovice z več kot 42.000 prebivalci. Po tem scenariju bi pridobila 12.000 prebivalcev, tisoč kvadratnih metrov površine in prihranek v višini 90 milijonov evrov na leto.

Na Kosovu delitvi države nasprotujejo tako vladne stranke kot opozicija, v Srbiji pa je največji kritik te ideje srbska pravoslavna cerkev (SPC). Po oceni SPC bi delitev največji del kosovskih Srbov prepustila na milost in nemilost Albancem. Uresničitev te ideje ne izključuje reprize marčnega pogroma Srbov iz leta 2004.

Vrh cerkve vztraja, da je 1500 srbskih pravoslavnih svetinj neodtuljivi del Srbije, ker da ne gre za vprašanje nacionalne ideologije in mitologije ali ozemlja, temveč za bistvo srbske cerkvene in nacionalne biti in obstoja. Sklenil je z oceno, da spoštovanje ustave in resolucije varnostnega sveta Združenih narodov 1224 ne pomeni konfrontacije s svetom, ampak zgolj afirmacijo stališča, da na Kosovu brez pravic in svobode srbskega naroda, njegove identitete, duhovnosti in kulture ni mogoče najti stabilne dolgoročne rešitve.