Začetek ofenzive, ki se bo le še stopnjevala

Po predvidljivo neuspešnem petkovem vrhu v Teheranu, na katerem so iranski predsednik Hasan Rohani, turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan in ruski predsednik Vladimir Putin razpravljali o usodi Idliba, sirske province in mesta, ki je pod nadzorom uporniških skupin, je jasno, da je velika ofenziva sirskih vladnih sil neizogibna.

Sirsko topništvo in rusko vojaško letalstvo sta začela – za zdaj precej omejeno – bombardirati uporniške cilje v provinci, kjer živi približno tri milijone ljudi. Med njimi je več kot polovica beguncev iz drugih sirskih mest, ki so bila nekaj časa pod nadzorom upornikov. Ko so sirske vladne sile s pomočjo Rusije, iranske republikanske garde, Hezbolaha in šiitskih milic vojaško porazile upornike, so morali ti zapustiti opustošena mesta (Homs, Vzhodna Guta, Alep) – civilisti so jim sledili. Mimogrede: sirskim vladnim silam so se pred začetkom večjih vojaških operacij južno od Idliba priključili tudi pripadniki kurdske milice YPG, ki je v času sirske vojne neštetokrat zamenjala »lojalnost«.
 

Civilisti kopičijo zaloge

V Idlibu vlada ozračje strahu. Podobno velja v sosednji Hami. Civilisti kopičijo zaloge. Veliko jih je že zbežalo proti območjem, ki so pod nadzorom turške vojske in njenih podizvajalcev iz vrst Svobodne sirske vojske (FSA). Turčija, ki ji v Teheranu ni uspelo zagotoviti ohranitve statusa quo in v sodnikovem podaljšku izsiliti (trajne) prekinitve ognja, je v zadnjih treh dneh v Idlib in okolico, kjer je prisotnih več sto njenih vojakov, poslala veliko težkega orožja. Po naših podatkih naj bi z območij pod turškim nadzorom (Afrin, Džarablus, Al Bab) na severu Sirije krenili proti Idlibu tudi novi bataljoni pripadnikov FSA. Ta je prisotna tudi v Idlibu, a je njena vloga pri nadzoru province in mesta zelo omejena – glavno besedo v Idlibu ima že vsaj tri leta nekdanja islamistična Fronta al Nusra, ki se je pred dobrima dvema letoma preimenovala v Hajat Tahrir al Šam in se s tem poskusila distancirati od Al Kaide.

Odnosi med uporniškimi skupinami v Idlibu so zelo slabi. Tudi zato je skoraj nemogoče pričakovati, da bodo med vladno rusko ofenzivo vzpostavili enotno obrambno linijo. Nasprotno: ob ofenzivi, ki se bo v prihodnjih dneh pospešeno stopnjevala, je mogoče pričakovati tudi notranji obračun med uporniki. Za med več ognjev hkrati ujete civiliste, že tako globoko travmatizirane zaradi vojne, ki je trajala sedem let pol, je to še ena slaba novica, ki bo le še zaostrila prihajajočo človeško tragedijo in skoraj neizogiben eksodus proti Turčiji.