»Sirski vrh« v Teheranu ni prinesel (do)končne odločitve o usodi Idliba

Iranski predsednik Hasan Rohani, ruski predsednik Vladimir Putin in turški predsednik Recep Tayyip Erdogan so na današnjem vrhu v Teheranu, ki je bil namenjen dogajanju v Siriji, za enkrat malce zavrli napovedano veliko ofenzivo na Idlib, zadnjo veliko sirsko provinco (in mesto), ki je v celoti pod nadzorom različnih uporniških skupin in kjer živi približno tri milijone ljudi. Od tega več kot polovica beguncev iz sirskih mest, ki so bila nekaj časa pod nadzorom upornikov, potem pa so jih znova zasedla vladne sile.

Iransko-rusko-turška »nenačelna koalicija«, ki je nastala pred dvema letoma in je med drugim v kazahstanski Astani sprožila nekaj, kar nikoli niso bila zares mirovna pogajanja, pač pa delitve vojnega plena, je v Teheranu zastopala različna stališča. Rusija in Iran, odločilna in najbolj zvesta zaveznika, dejansko pa »omogočevalca« režima predsednika Bašarja al Asada, sta v dneh pred vrhom jasno izrazila zavzemanje za veliko vojaško operacijo s strani vladnih sil, s katero bi uradni Damask po skoraj sedmih letih lahko prevzel nad uporno severozahodno provinco.



Rusija in Iran imata do različnih uporniških skupin »enoten« odnos. Uravnilovka strateško namenoma ne ločuje med, denimo, ostanki proslule Sirske svobodne vojske (FSA) in nasledniki islamistične Fronte al Nusra, ki so med vsemi uporiniškimi skupinami v Idlibu najmočnejši. Moskva in Teheran želita Sirijo »očisiti« vseh upornikov in jo v celoti izročiti nazaj v Asadove roke.Turčija, dolgoletna podpornica nekaterih opozicijskih skupin, ki je v Idlibu tudi vojaško prisotna, hkrati pa se zaveda, da bi morebitna velika ofenziva skorja gotovo sprožila begunski eksodus proti njeni meji, ima povsem drugačne načrte – Erdogan je dal danes ponovno jasno vedeti, da bi bila ofenziva tudi napad na Turčijo. Ta se je v Teheranu zavzela za trajno premirje, Putin je ta predlog nemudoma zavrnil, iranski predsednik Rohani pa je izjavil, da »v boju s teroristi« ne bi smel biti poškodovan niti en sam civilist, kar je povsem v nasprotju z glasnimi bobni vojne. Morda se je trojka voditeljev tudi zato odločila, da s pogajanji o usodi Idliba nadaljuje – najverjetneje že naslednji teden v Moskvi.

Medtem ko so trije voditelji odločali o njihovi usodi, so prebivalci Idliba danes množično protestirali proti morebitni ofenzivi in nasilni selitvi na območja na severu države (Džarablus, Afrin, Al Bab), ki so pod nadzorom turške vojske in njihovih podizvajalcev. Tisti, ki niso protestirali, so v že tako humanitarno ogroženi provinci kopičili zaloge za primer dolgotrajnega obleganja. Uporniške skupine, ki s svojo neenotnostjo in pomanjkanjem kakršne koli politične strategije le še dodatno prispevajo k trpljenju civilnega prebivalstva, se na dogajanje v Teheranu za enkrat niso odzvale.