Za takšen Uljanik ni rešitve

Pomagal je tudi državni proračun, saj bi morali izplačati državna jamstva, ki samo za dve novogradnji znašajo 112 milijonov evrov. Toda to še ni konec težav za propadlo ladjedelnico, ki ji popolnoma neustrezno že pravijo »majhni Agrokor«, saj v tistem »velikem« država vsaj neposredno ni bila tako ranljiva. Smrtni boj se nadaljuje, saj je Uljanik s finančnega vidika zaradi 500 milijonov evrov vrednih dolgov, ki za 30 milijonov evrov presegajo lastniški kapital, že zdavnaj zrel za stečaj.

Tako se je tudi najstarejša hrvaška ladjedelnica, ki jo je leta 1857 odprla nesrečna cesarica Sissi, pokazala za jamo brez dna hrvaškega ladjedelništva, v katero je država od leta 1992 investirala kar štiri milijarde evrov. Eden od pogojev za sprejetje Hrvaške v Evropsko unijo je bil tudi to, da država to neha početi, zato se je vlada odločila privatizirati hrvaška ladjedelniška podjetja. Toda ker ni bilo nobenega resnega kupca, jih je vlada »prodala« za eno kuno domačim podjetnikom, vendar jih je še naprej prikrito financirala tako, da je izplačevala »odškodnine zaradi izgube pomorskega območja«. Mimogrede, to niti ni bilo njihovo, vendar je omogočilo, da so podjetja še naprej poslovala tako kot prej.

Neuspešna privatizacija

Hrvaška podjetja so se v konkurenci z azijskimi ladjedelnicami za naročila in nova posojila dogovarjala o poslih pod resnično ceno in z nemogočimi roki, saj so vedela, da bo razliko v ceni in pogodbeno globo plačala država. Z naročili so naraščali tudi dolgovi, in ko so izginile tudi zadnje denarne podpore, se je na začetku letošnjega leta pokazalo, da bi tudi privatizirani Brodosplit, Brodotrogir in 3. maj brez njih poslovali z izgubo. To velja tudi za Uljanik, ki se je namesto privatizacije in iskanja strateškega partnerja odločil za delavsko delničarstvo. Delavci so po diskontnih cenah postali lastniki, z odškodninami so dobili 150 milijonov evrov, z dodatno dokapitalizacijo največkrat državnih družb in skladov, denimo Croatia osiguranja ali sklada za razgradnjo jedrske elektrarne Krško, so zbrali še 40 milijonov evrov, tako da se je Uljanik odločil prevzeti reško podjetje 3. maj. Uljanik si je od 3. maja »izposodil« 70 milijonov evrov, ki jih ne more vrniti, zato zdaj grozi propad tudi 3. maju. Nazadnje so našli strateškega partnerja, za rešitelja pa velja Danko Končar, ki se je tako dobro lotil reševanja trogirskega Brodotrogirja, da je pred kratkim tudi on podpisal peticijo proti odpuščanju delavcev.

Tajkun in kralj rudnikov

Zakaj si torej sporni podjetnik, ki je v nekdanjem sistemu zaradi gospodarskega kriminala preživel osem let za zapahi, nato obogatel v Rusiji in postal kralj rudnikov v Južni Afriki, želi še eno ladjedelnico? Za Končarja je javnost prvič slišala leta 2010, ko smo izvedeli, da ga je preslepila nekdanja pomočnica ministra za turizem Vinka Cetinski, ki je zanj kupovala ničvredna zemljišča po ceni gradbenih zemljišč. Tudi tokrat gre samo za zemljišče, pravijo dobro obveščeni, saj je Končar že dobil koncesijo za velik del puljskega zaliva, in ker je ladjedelnica nedaleč stran od Arene, bi z odstranitvijo ladjedelnice dobili prostor za gradnjo velikanske marine, velikega turističnega letovišča, Pulj pa bi dobil obalo.

Končarjevo

Pri tem ga očitno podpira Ivan Jakovčić, častni, a pravzaprav dejanski predsednik IDS, ki kot evropski poslanec redno zagovarja ruske interese, za članstvo v nadzornem odboru Končarjeve skupine Afarak na Finskem – to so pogojno kaznovali s 50 milijoni evrov zaradi prikrivanja večinskega lastništva – pa prejema 5000 evrov na mesec. Toda če bi hoteli, da bi Pulj postal Saint-Tropez – zlobni jeziki pravijo, da bi bilo primernejše ime Končarjevo –, bi spet morali prestrukturirati podjetje, saj si nihče ne želi stečaja in 4500 delavcev na ulici. To so morebitni volivci IDS, vlada pa tvega, da bi morala izplačati kar 616 milijonov evrov, kolikor znašajo skupna državna jamstva. Zato bi moral Končar dati 180, vlada pa 350 milijonov evrov. Treba je samo še prepričati evropsko komisijo, da ne gre za nedovoljeno podporo. Iz Bruslja so samo potrdili, da proučujejo načrt, zato se je rok za reševanje samodejno podaljšal. Medtem ko čakamo na odgovor, IDS, do pred kratkim oster nasprotnik HDZ, redno glasuje za zakonske predloge HDZ, tako da na prvi pogled »šibka« večina Plenkovićeve vlade ostaja trdna tudi zaradi IDS-ovega glasovanja, in to za ceno komaj 115 milijonov evrov.