Vsi grehi vojnega dobičkarja

Štiriindvajset let po tem, ko je prejel provizijo od avstrijske Hypo banke, je zagrebško županijsko sodišče bivšega premiera in predsednika HDZ Iva Sanaderja ta teden razglasilo za vojnega dobičkarja in obsodilo na dve leti in pol zapora. Poleg tega bo moral vrniti skoraj 500.000 evrov.

V tej vsoti niso upoštevali denarja, izplačanega lažni vdovi Barbari Hartman, ki je vrsto let kot soproga padlega branilca dobivala več kot spodobno pokojnino, čeprav se je z njim razšla že zdavnaj pred njegovo smrtjo. Ivo Sanader je prvi človek, ki je bil na Hrvaškem obsojen zaradi vojnega dobičkarstva. Gre za ponovno sojenje. Na prvem so ga obsodili na tri leta in pol zapora. Vrhovno sodišče je nato skrajšalo kazen za eno leto, potem pa je ustavno sodišče postopek ponovilo zaradi domneve, da je kljub pozneje sprejetemu ustavnemu določilu o tem, da kaznivo dejanje vojnega dobičkarstva ne zastara, v tem primeru prišlo do zastaranja. Sodišče je tako v nekaj skorajda istovetnih primerih upoštevalo mnenje ustavnega sodišča in ustavilo kazenski pregon, v Sanaderjevem primeru pa tega ni storilo. Njegova obramba je prepričana, da bo obsodba razveljavljena, če ne iz dejanskih razlogov (trdijo namreč, da provizije ni bilo) na vrhovnem, pa zagotovo iz proceduralnih razlogov na ustavnem sodišču. Do takrat bivši premier ne bo šel v zapor, saj je v preiskovalnem zaporu preživel precej več časa od kazni, ki mu je bila dosojena.

Nepojmljivo blaga kazen

Čeprav je sodnica razglasila razsodbo za »precedens«, saj naj bi šlo za izredno pomembno potezo, so jo v javnosti sprejeli kot farso. Gre za to, da je kazen za dokazano vojno dobičkarstvo, kaznivo dejanje, enako vojnemu zločinu ali veleizdaji, nepojmljivo blaga – dve leti in pol zapora v državi, katere sodišče je le na pol leta krajšo zaporno kazen obsodilo Huanita Luksetića, obolelega za multiplo sklerozo, ki je, da bi si lajšal bolečine, gojil marihuano. V obrazložitvi višine kazni je sodnica kot olajševalno okoliščino navedla Sanaderjevo sodelovanje v domovinski vojni. Dejstvo pa je, da je Sanader sodeloval v vojni – če lahko tako rečemo fotografiranju v vojaški uniformi – en sam dan. Kljub temu je pozneje dobil čin polkovnika. V normalnem pravosodnem sistemu to ne bi bila olajševalna, temveč kvečjemu obremenilna okoliščina, saj se pripadnike vojske za vojno dobičkarstvo, tako kot to velja za pedofilijo med duhovniki ali učitelji, veliko strožje kaznuje.

Ta teden so proti Sanaderju začeli še pet sodnih procesov. V primeru prodaje elektrike po občutno nižji ceni lastniku podjetja Diokija, svojemu takratnemu prijatelju Robertu Ježiću, je bil Sanader oproščen, saj je prvoobtoženi direktor hrvaškega državnega energetskega podjetja Hep Ivan Mravak medtem umrl. Pred tem sodiščem se je začel postopek proti Sanaderju tudi zaradi domnevnega prejemanja podkupnine od madžarskega naftnega podjetja Mol in za hrvaško sodstvo nedostopnega Zsolta Hernádija. Gre za podkupnino v znesku 10 milijonov evrov. Sanader je bil tudi v tem primeru pravnomočno obsojen na sedem let in pol zapora, a je ustavno sodišče razsodbo razveljavilo in določilo ponovno sojenje. Glavna priča je tudi tokrat pokojnik, in sicer Robert Ježić, ki je javno obljubil, da bo polovico zneska, ki je bil vplačan prek njegovega podjetja, vplačal v državni proračun, a tega do danes ni izpolnil. Glede na to, da je od takrat minilo že kar nekaj časa, bi lahko tudi ta primer zastaral.



Sanaderju in njegovi stranki HDZ v ponovljenem postopku sodijo tudi v zvezi z afero Fimi, v kateri so si iz državnih družb prilastili okoli 10 milijonov evrov, od teh je kar 3,5 milijona spravil v žep Sanader. Na prvem sojenju je bil obsojen na devet let zapora, a zdaj ponavljajo postopek iz proceduralnih razlogov. Sanader je bil nepravnomočno obsojen tudi v aferi Planinska, obsodili so ga na štiri leta in pol zapora (če bi ga obsodili na petletno zaporno kazen, bi moral avtomatično nemudoma na prestajanje kazni). Obsojen je bil zato, ker je ministrstvu za območni razvoj in takratnemu gospodarskemu ministru Petru Čobankoviću naložil, naj kupijo poslopje od Stjepana Fiolića, sicer najbogatejšega saborskega poslanca (in Sanaderjevega dobrega prijatelja), premier pa je tudi ob tej transakciji zadržal zase dva milijona evrov provizije. Čobanković se je pogodil s sodiščem in odslužil kazen z javnimi deli, Sanaderjeva obramba pa upa, da bo sodišče tudi to sodbo razveljavilo.

Osem let po sodiščih

Sodni postopki proti bivšemu premieru in predsedniku HDZ trajajo polnih osem let. Za zdaj Sanader ni bil pravnomočno obsojen, tako da je še vedno na prostosti. Zgodilo se je, da se sojenja »ni mogel udeležiti zaradi slabega zdravstvenega stanja«, so ga pa v istem času opazili v VIP-loži na nogometnem svetovnem prvenstvu. Vodilni hrvaški mediji tekmujejo, kdo bo naredil intervju, predstavitev njegovih knjig pa se redno udeležujejo pripadniki ozkih strankarskih krogov. Pravzaprav se je skorajda pozabilo, za kaj mu sodijo, pri čemer celo bolj liberalni mediji tarnajo, da je bila njegova HDZ veliko bolj napredna od sedanje. Čas teče in kaj lahko se zgodi, da bodo vsi ti sodni postopki trajali »od tod do večnosti«. Zato ni nič čudnega, da je te dni svetovni gospodarski forum pri ocenjevanju pravosodja v 140 državah uvrstil Hrvaško na 120. mesto.