Vse prej kot tipičen britanski škandal

Kdor je v teh dneh spremljal otoške medije, se ni mogel izogniti zgodbi o tem, kako je Dominic Cummings, kontroverzni svetovalec britanskega premiera Borisa Johnsona, domnevno kršil ukrepe socialnega distanciranja in v času, ko je kazal znake okužbe z novim koronavirusom, z ženo in otrokom zapustil London ter se odpeljal na angleško podeželje. Kar 370 kilometrov daleč.

Zgodba spominja na tipičen britanski politični škandal, ki se po pravilu konča z opravičilom, odstopom oziroma filmsko upodobitvijo. Nič od tega se za zdaj ni zgodilo, in čeprav je težko izključiti, da bo afera nekoč osnova za filmski scenarij, se očitani prekrški zdijo preveč dolgočasni, da bi to upravičevali. Toda to še ne pomeni, da afera, v katero je zabredel Cummings, otoški in evropski javnosti znan predvsem kot arhitekt referenduma o brexitu, ni resna. Zlasti sporno jo naredi vtis, da v britanskem boju proti covidu-19 obstajata dve vrsti pravil: ena za navadne državljane in druga za politično elito.



Eden od najvplivnejših ljudi v otoški politiki je v zadnjih dneh vztrajal, da ni prekršil pravil socialnega distanciranja, ko je z ženo in štiriletnim otrokom konec marca, malo za tem, ko je Boris Johnson zbolel za covidom-19, iz Londona odšel na 370 kilometrov dolgo pot v Durham na posestvo staršev. Cummings je poudaril, da je imel utemeljene razloge za pot: z ženo, s katero sta kazala znake okužbe z novim koronavirusom, sta se bala, kdo bo skrbel za njunega otroka, če bi se obema zdravstveno stanje bistveno poslabšalo. Med ponedeljkovo novinarsko konferenco je med razlogi navedel grožnje, ki jih je med prvimi tedni pandemije prejemal na dom v Londonu, in izrazil obžalovanje, da podrobnosti zgodbe ni pojasnil že prej – preden so jo pograbili mediji ter iz nje ustvarili prvo pravo afero v Johnsonovem mandatu.
 

Najšibkejši člen

Zgodba vsebuje še veliko drugih bolj ali manj zanimivih zasukov in zapletov, toda glavni očitek Cummingsu je, da je z dejanji povzročil nepopravljivo škodo britanskemu boju s covidom-19 in da mora zaradi tega odstopiti. V zadnjih dneh je kazalo, da se o tem strinjajo domala vsi razen Borisa Johnsona, ki nad svetovalcem očitno še ni pripravljen obupati, tudi zato, ker brez njega najverjetneje ne bi postal britanski ministrski predsednik.



Njegova zvestoba bi v tem primeru lahko imela visoko ceno. Vprašanje je, ali je Cummings še vedno Johnsonov nepogrešljivi adut ali ga je afera dokončno spremenila v najšibkejši člen njegove vlade.

Virusu je na Otoku v zadnjih mesecih podleglo več kot 36.000 ljudi. Britanska vlada je v tem času ohranila zaupanje javnosti, navsezadnje tudi z dajanjem pozitivnih zgledov, ter s tem v veliki meri poenotila državo pri spopadanju z največjim izzivom po koncu druge svetovne vojne. K splošnemu vtisu enotnosti je opazno prispevala tudi Johnsonova izkušnja s covidom-19. Afera Cummings je to enotnost v zadnjih dneh vidno načela oziroma dokazala, da se Združeno kraljestvo počasi, a zagotovo vrača k starim delitvam, ki so zaznamovale državo pred izbruhom pandemije. Teh delitev nihče ne pooseblja bolje od premierovega glavnega svetovalca.