Vrenje med vodilnima članicama Nata

Odnosi med Ankaro in Washingtonom se čedalje bolj zaostrujejo. Spori se kopičijo, po grožnjah z ameriškimi sankcijami zaradi turškega nakupa ruske oborožitve in odločitvi ameriškega kongresa, da prizna turški genocid nad Armenci, je turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan zažugal, da bo dal zapreti dve vojaški oporišči, ki jih uporablja ameriška vojska.

Odnosi med po oborožitvi vodilnima članicama Nata niso izvrstni že vrsto let. Začelo se je že pred 16 leti, ko Turčija ni dovolila, da bi ZDA za napad uporabile letalsko oporišče Incirlik. Prav to oporišče, kjer je menda nameščenih kakih 50 jedrskih bomb, je Erdoğan zagrozil zapreti. Zelo so se ohladili odnosi v času prejšnje ameriške administracije, saj so v Ankari še zdaj prepričani, da je imel Washington prste vmes pri ponesrečenem poskusu prevrata pred tremi leti, katerega domnevni organizator Fethullah Gülen si je našel zatočišče v ZDA, ki ga Turčiji kljub zahtevam noče izročiti. Dodatno je odnose zapletla turška aretacija ameriškega pastorja Andrewa Brunsona, ki so ga obtožili sodelovanja pri ponesrečenem udaru. Zaradi tega so lani ZDA uvedle sankcije proti visokim predstavnikom turških oblasti, Brunsona pa so spustili nazaj v domovino šele oktobra lani, ko je odslužil odmerjeno kazen zaradi »pomaganja pri terorističnih napadih«.

Kurdi, Rusi in Armenci

V zadnjem času kvarijo ameriško-turške odnose trije ključni problemi. Prvi je »kurdsko vprašanje« oziroma turški vojaški vdor v sosednjo Sirijo, kjer se je Erdoğan nameril obračunati z dotedanjimi zavezniki Kurdi; zaradi česar ima Ankara težave tudi z vsemi ostalimi članicami Nata. Druga žgoča točka je turški nakup ruskih protiraketnih sistemov S-400. Washington je z grožnjami s sankcijami poskušal ta posel preprečiti, še preden so namestili sisteme, ki jih zdaj menda preizkušajo na ameriških lovcih. V Ankari so poskušali spor in zaskrbljenost o ruskem vohunjenju umiriti z obljubo, da S-400 ne bodo povezali v enotni natovski sistem. Ni pomagalo. Prejšnji teden je odbor za zunanje zadeve ameriškega senata odobril obravnavo zakona o protiturških sankcijah zaradi nakupa ruske oborožitve.



A kapljo čez rob potrpljenja turškega voditelja, ki je v nedeljo v pogovoru za televijski postaji Haber in ATV zagrozil z zaprtjem ameriških oporišč, je potisnila tretja sporna točka v meddržavnih odnosih: ameriško priznanje turškega genocida nad Armenci. To je pokazalo, da glede odnosov do Turčije in njenih sedanjih oblasti med obema ameriškima strankama ni več bistvenih razlik. Še nedavno temu ni bilo tako. Potem, ko je konec oktobra predstavniški dom ameriškega kongresa z veliko večino glasov (405 od 435) sprejel resolucijo o priznanju, da je Otomanski imperij v letih 1915-23 zagrešil genocid nad armenskim narodom, so republikanci kar trikrat zablokirali sprejem podobnega dokumenta tudi v senatu. Govorili so, da bi to povzročilo veliko škode odnosom s Turčijo. Kakor kaže, so ti postali že tako slabi, da je strah odpadel. Konec prejšnjega tedna je ameriški senat enoglasno sprejel resolucijo o priznanju turškega genocida nad Armenci. »Nastopil je čas, da se nam pridruži tudi predsednik ZDA,« je po glasovanju povedal demokratski senator Robert Menendez.

Štiri ameriška oporišča

Sprejem resolucije, ki jo je armenski premier Nikolaj Pašinjan pozdravil kot »zmago pravičnosti in resnice«, so v turškem zunanjem ministrstvu razglasili za »sramotni primer politizacije zgodovine«. Ko so o tem vprašanju v intervjuju pobarali Erdoğana, je ta najprej opozoril na ameriške notranjepolitične spore, ki imajo negativne učinke na meddržavne odnose, saj da nekateri turško vprašanje izrabljajo, da bi oslabili predsednika države Donalda Trumpa.

»Če bo potrebno, mi lahko zapremo Incirlik in Kürecik,« je zagrozil turški voditelj. Če bi Ankara res zaprla ta dva objekta oziroma Američanom prepovedala dostop do njiju, to še ne bi pomenilo popolnega izgona ameriških sil iz Turčije. Tam so zdaj ameriške sile nameščene v dveh letalskih oporiščih, enem v Izmiru ob Egejskem morju, drugem v domnevno »ogroženemu« Incirliku na jugu države, kjer so bili nekoč nastanjeni tudi nemški vojaki, a so jih pred dvema leto zaradi poslabšanja meddržavnih odnosov umaknili. Potem ZDA uporabljajo tudi dve veliki radarski postaji, eno v »ogroženemu« Küreciku, ki so jo pred sedmimi leti postavili kot del sistema zgodnjega odkrivanja napadov z balističnimi izstrelki, drugo pa v kurdskem Mardinu, od koder nadzirajo dogajanja v sosednjem Iraku.