Vojna dobiva mednarodne razsežnosti

Poldrugi mesec po izbruhu spopadov med etiopskimi vladnimi silami in enotami Osvobodilne fronte tigrejskega ljudstva (TPLF) je Tigrej, zvezna država na severozahodu Etiopije, še naprej odrezan od sveta, logistično, komunikacijsko in humanitarno. Tako rekoč edini vir informacij so begunci, ki se jim je uspelo prebiti v sosednji Sudan, ter diplomati, ki pa se nočejo izpostavljati. Čeprav je oblast v Adis Abebi razglasila vojaško zmago, na tem območju, predvsem na podeželju, marsikje še vedno divjajo spopadi.

Begunci iz Tigreja, resda v manjšem številu, še naprej prestopajo rečno mejo s Sudanom in polnijo tamkajšnja begunska taborišča, v katerih je že več kot 50.000 ljudi. Nekatera, denimo Um Rakuba, so tam stala že v osemdesetih letih, v obdobju etiopske velike lakote. In nekateri ljudje so se vanje zatekli že drugič.



Čeprav je ofenziva vladnih enot proti pripadnikom TPLF uradno končana, so razmere na območju, kjer ne delujejo ne telefonske ne internetne povezave, še naprej kritične. Begunci, ki so v zadnjih dneh prispeli v Sudan, pripovedujejo o nadaljevanju spopadov na podeželju, o stopnjevanju medetničnega nasilja, o ropanju in požiganju vasi, o tem, da ni nobene humanitarne pomoči, o vladnem lovu na prebegle voditelje TPLF, o več paravojaških enotah, ki pri pregonu Tigrejcev sodelujejo z vladnimi silami, ter tudi o eritrejski vojski, ki naj bi sodeč po njihovih pričevanjih v ofenzivi etiopskih vladnih sil sodelovala že od začetka spopadov.


 

Močna vloga Eritreje

Da je v vojno na severozahodu Etiopije vpletena tudi sosednja Eritreja, je sicer javna skrivnost že vsaj mesec dni: ta zaprta totalitarno-vojaška država, ki je po kršenju človekovih pravic blizu Severni Koreji, je namreč za dokončni obračun s TPLF vsaj tako motivirana kot etiopski premier in lanski prejemnik Nobelove nagrade za mir Abi Ahmed. Ta je nagrado prejel prav zaradi sklenitve mirovnega sporazuma z Eritrejo, s katero je Etiopija – vključujoč Ahmeda, ki je med vojno tesno sodeloval s TPLF – na prelomu tisočletja bíla dolgotrajno krvavo vojno. Mirovni sporazum je dodatno spodkopal položaj tigrejske vojaške in politične sile, ki je celotni državi s trdo roko vladala skoraj 30 let in se zamerila velikemu delu etiopskega prebivalstva, kar je eden od razlogov, da Tigrej drugod po Etiopiji zadnje tedne ni bil deležen prav veliko sočutja. Obenem so vodilni možje TPLF, ki so bili dolgo prepričani o svoji nedotakljivosti, del podpore – ta bi bil po njihovem brezglavem napadu nujen za uspešen spopad z vladnimi silami – izgubili tudi med Tigrejci.



Vojaški poraz TPLF v domači pokrajini je Eritreji – nenačelno zavezništvo z Adis Abebo – omogočil vstop v Tigrej, kjer generali iz Asmare nimajo ozemeljskih ciljev, pač pa izrazito politične. V Tigreju je namreč okoli sto tisoč eritrejskih političnih beguncev, ki so jim zdaj že mesec dni preganjani voditelji TPLF ponudili zatočišče. Med njimi je več vidnih eritrejskih disidentov, ki so se zaradi organiziranega lova nanje – po sporočilih, ki prihajajo s severozahoda Etiopije, eritrejski agenti v Tigreju nasilno vdirajo tako v taborišča kot v begunske domove – morali zopet pognati v beg, med drugim proti Sudanu. Tako spopad v Tigreju dobiva mednarodne, regionalne razsežnosti, toda etiopske oblasti, ki imajo v rokah velik del ključnih odločitev za prihodnost regije, še naprej zavračajo vsako diplomatsko pobudo.