Visoki jubilej »zadnjega evropskega diktatorja«

Ko je marca Nursultan Nazarbajev vsaj formalno zapustil dolgoletni položaj predsednika Kazahstana, je 64-letnemu Aleksandru Lukašenku pripadel naslov postsovjetskega voditelja z najdaljšim stažem. Danes je 25 let od takrat, ko je prvič postal predsednik Belorusije.

Prvi predsednik samostojne države z okoli 9,5 milijona prebivalci je postal na današnji dan leta 1994. Deset dni pred tem je namreč v drugem krogu svojih prvih od dosedanjih petih predsedniških volitev zmagal tako prepričljivo kot pozneje na vseh drugih, na katerih je zadostoval že prvi krog. Prihodnje leto se bo nekdanjemu voditelju sovjetskega kolhoza iztekel peti mandat na čelu države, a nič ne kaže, da se predsedniku, ki je z »lukašizmom«, kakor so njegov politični in gospodarski sistem poimenovali kritiki, v Belorusiji ustvaril »miniaturno različico Sovjetske zveze«, mudi zapustiti položaj.
 

»Človek ljudstva«

Tako si želi tudi velika večina prebivalcev, če bi sodili po rezultatih dosedanjih predsedniških volitev. O njihovi demokratičnosti in poštenosti na Zahodu dvomijo, a tudi sam je, ko je bil leta 2006 tretjič izvoljen za predsednika, priznal, da je goljufal. Javno je povedal, da je hotel dobiti večino, ki je »tipična za evropske države«, zato je naročil uradnikom, naj sporočijo, da je dobil »samo« 86 odstotkov, ne pa 93,5 odstotka glasov, kolikor so jih zares našteli. Tudi zaradi takšnih izjav je »batka« (očka), ki se je oklical za »človeka ljudstva«, priljubljen. Svoj »sovjetski« slog vladanja, ki ga nekateri primerjajo s kultom osebnosti, je znova javno uprizoril marca, ko je obiskal farmo govedi, se zgrozil nad umazanijo, v kateri so prebivale krave, ter takoj odpustil vodstvo kolektiva, nekaj uradnikov in kmetijskega ministra. Razvpiti so bili njegovi obiski v podjetjih, iz katerih je lastnoročno metal na cesto direktorje, ki so že med službo pogledali v kozarec. Od razpada Sovjetske zveze Belorusija med tovornjakarji velja za najbolj varno državo, saj si policija tam ni upala odirati voznikov, ker se je bala, da sedi v kabini tudi državni nadzornik.



Uradno je brezposelnost nižja od enega odstotka, Lukašenko pa se rad pohvali, da je obvaroval državo pred divjo privatizacijo, ki jo je doživela velika večina nekdanjih sovjetskih republik. »Lažje je omogočiti, da se obogati tisoč oligarhov, kakor ustvariti normalno življenje za milijone ljudi,« je nekoč izjavil. Drugod po nekdanjem sovjetskem prostranstvu z zavistjo gledajo na Belorusijo, kjer se zdravstveni sistem ni razrušil, po številu zdravstvenih delavcev na prebivalca so ostali v svetovnem vrhu.

Z izjavami o Krimu razburil Ukrajince

Na Zahodu beloruskega voditelja že vrsto let razglašajo za »zadnjega diktatorja v Evropi«. Opozicija je maloštevilna, upori v kali zatrti, Lukašenko pa je izjavil, da v državi ne bo dopustil barvnih revolucij, ki sta doleteli Gruzijo in Ukrajino. Zaradi preganjanja opozicije si je Belorusija prislužila zahodne sankcije, a te so v času Lukašenkove vladavine uvajali, opuščali, pa spet uvajali in ponovno opuščali. Tudi Lukašenko nima najlepšega mnenja o Zahodu in tamkajšnjih politikih, ki jih je že večkrat obtožil, da ga hočejo vreči s položaja. Ko se je pripravljal zahodni napad na »režim« srbskega predsednika Slobodana Miloševića, mu je Lukašenko predlagal, naj priključi svojo državo »federaciji« med Rusijo in Belorusijo. Beloruski predsednik, ki je zaveznik in podpornik politike sirskega kolega Bašarja al Asada, je ostro nasprotoval zahodnemu vojaškemu posegu v Libiji. Ko je slišal novico o grozljivi smrti libijskega voditelja Moamerja Gadafija, je izjavil, da je to hujši zločin od tistih, ki so jih storili nacisti.



Lukašenko je bil na začetku devetdesetih let edini poslanec beloruskega parlamenta, ki je glasoval proti razpustitvi Sovjetske zveze. Njegovi odnosi z Rusijo so boljši kot z Zahodom, a tudi med tema državama, ki sta uradno v ohlapni federaciji, nastajajo manjši, a nenehni spori, ki so povezani z uvajanjem carin, prepovedmi uvoza ali energetskimi viri. Ruska surova nafta, ki jo je Belorusija poceni kupovala, predelovala in drago preprodajala, je tudi eden od razlogov za zgodbo o »beloruskem uspehu«. Belorusija in Rusija bosta 8. decembra praznovali 20. obletnico sklenitve sporazuma o skupni državnosti, a tudi pogovori, ki sta jih ta teden imela Lukašenko in njegov ruski kolega Vladimir Putin, so pokazali, da bo to še naprej zelo ohlapna federacija. Lukašenko večinoma podpira politiko vzhodne sosede, a včasih se tudi pragmatično izmakne kakemu stališču, kakor je pokazalo njegovo vztrajno izogibanje odgovoru, čigav je polotok Krim. Zaradi tega obotavljanja so ga kritizirali v Rusiji, a še bolj je razburil javnost v Ukrajini, ko je izjavil, da če bi Ukrajinci res verjeli, da je Krim njihov, bi za ta polotok zdaj umirali.

Tako kot zdaj nekateri ukrajinski politiki obžalujejo, da nimajo več jedrskega orožja, je pred leti tudi Lukašenko izjavil, da je bila jedrska razorožitev Belorusije »ogromna napaka«. O tem, da bo Minsk 81 medcelinskih raket topol predal Moskvi, so se dogovorili že njegovi predhodniki, a leta 1994 ga je podpisal sam, ker da je spoštoval obljubo in ker so nanj pritiskale Rusija in ZDA. »Če bi ga še imeli, bi se drugače pogovarjali z nami. Zdaj pa nimamo nobenih varnostnih zagotovil,« je potožil Lukašenko.