Veliko močne Evrope proti malo Evrope

Macronizem verjame v Francijo v močni Evropi, zatorej si veliko obeta od bližajočih se evropskih volitev. Neuspeh bi bil strašno­ boleč, ni pa neizogiben, saj mu je – po javnomnenjskih anketah – tesno za petami, če ne že tik ob njem, skrajna desnica ­Marine Le Pen.

Evropske volitve so tudi za Francoze pred vrati: 26. maja se bo rekordno potegovalo kar 33 list, od večinskih macronistov do Nacionalnega zbora na desnem robu in Nepokorne Francije na levem polu ter desnosredinskih Republikancev in številnih formacij na levici, pa še vrsta manj znanih list, kot so Skupaj za frexit, Animalistična stranka, Rojalistična stranka, Piratska stranka, kar tri liste rumenih jopičev (eno vodi pevec Francis Lalanne, drugo prepoznavno protestniško ime Christophe Chalençon, še na tretji, poimenovani Mouvement pour l'initiative citoyenne (Gibanje za državljansko pobudo), so razvrščeni naključno izžrebani kandidati). Z namenom zasesti kak stolček v evropskem parlamentu so se povezali prav tako Pozabljenci Evrope pa mlajši od 30 let, tako imenovani Allons enfants (Gremo, otroci).

Razpršena levica

Medtem ko se po mnenju nemalo analitikov macronizem nagiba precej v desno in se poskuša spet postaviti na noge republikanska desnica (ankete ji napovedujejo do 14 odstotkov), je levičarski esejist in intelektualec mlajše generacije Raphaël Glucksmann, recimo, prepričan o potencialu naprednih sil: po njegovem niso izginili volivci, ki si želijo leve Francije in Evrope, praznina da je samo politična. Na čelu liste PS-Place publique (povezava med Socialistično stranko in njegovim Javnim trgom) tik pred evropskimi volitvami opozarja, da je treba postaviti v ospredje socialno pravičnost in ekologijo.



Po večini si želi s socialno demokracijo, povezano z okoljsko občutljivostjo, omrežiti volilno telo »padlih« socialistov, ki se ne prepozna v macronizmu, kaj šele v robnih ideologijah, pa tudi v zeleni politiki ekologistov ne. Izziv, ki ga ima Glucksmann pred seboj, je velik, saj mu javnomnenjske ankete pripisujejo samo nekaj odstotkov podpore. Naloga bo, kljub njegovi medijski prepoznavnosti, sploh naporna, kajti levih struktur je v Franciji predvolilno veliko, a so razpršene in se očitno niso sposobne povezati. Na čelu Nepokorne Francije (Jean­-Luca Mélenchona) je, denimo, evropsko manj znana 29-letnica Manon Aubry, nosilec Europe Ecologie Les Verts (Evropa Ekologija Zeleni, EELV) pa precej bolj znani Yannick Jadot, avtor knjige Danes se vse začne! (Aujourd'hui tout commence!). Oba ciljata na najmanj desetinsko podporo. Medtem se tudi prepoznavni socialist Benoît Hamon poskuša postaviti bolj v ospredje z Génération.s, na vsaj kak stolček v evropskem parlamentu – francoskih bo 79 – računajo prav tako komunisti ...
 

Volilna zadržanost

Slabe tri tedne pred volitvami so Francozi, sodeč po javnomnenjskih anketah, precej neodločeni: polovica se jih resda vsaj nekoliko zanima za volitve, a glasovati namerava le 40 odstotkov vprašanih. Vnaprej večinsko prikimavajo Macronovi Republiki, naprej! – nosilka liste je do pred kratkim ministrica za evropske zadeve Nathalie Loiseau, ki jo mediji namakajo zaradi njenega domnevnega skrajnega desničarstva, ko je bila v osemdesetih letih študentka Sciences Po – in čisto ob njej skrajno desničarskemu Nacionalnemu zboru Marine Le Pen.

Kot kažejo javnomnenjske raziskave, lahko listi tesno druga ob drugi in z domala diametralno nasprotnim pogledom na prihodnost – z močno evropskim proti sila nacionalističnemu – pričakujeta petinsko, morda četrtinsko podporo.