Velike skušnjave velikega vojvodstva

Bruselj – Gneče in zastoji na avtocestah, po katerih se vsako jutro valijo dolge kolone vozil iz Belgije, Francije in Nemčije, so očitno znamenje gospodarskega vzpona Luksemburga. V veliko vojvodstvo se vsak dan iz sosednjih dežel pripelje na delo okoli 190.000 ljudi.

Luksemburg je najbogatejša članica EU. Po drugi strani vlaki, ki povezujejo glavno mesto Luxembourg z, denimo, Brusljem, po zanesljivosti, točnosti in opremi bolj spominjajo na jugovzhod Evrope kot na najrazvitejše evropske države. Zamaški na cestah in mobilnost nasploh so pri vrhu političnih tem pred jutrišnjimi parlamentarnimi volitvami. »Imamo debato o negativnih posledicah gospodarske rasti,« je pojasnil dopisniški kolega s časnika Luxemburger Wort Diego Velazquez. Tudi prebivalcev dežele je čedalje več – v desetletju se je njihovo število zvišalo s pol milijona na 600.000.
 

Polovica tujcev

Skoraj polovica (48 odstotkov) je tujcev. Med njimi je daleč največ Portugalcev, na drugem mestu so Francozi. Očitni posledici mobilnosti sta širjenje rabe francoščine in čedalje večja stanovanjska draginja. Predvsem jezikovno vprašanje je žgoča tema, saj staroselci občutijo ogroženost luksemburščine v bolj ali manj trijezični deželi. Vprašanje ogroženosti jezika so načenjali zlasti v bolj nacionalistični, a obrobni reformni stranki. Številni strokovnjaki opozarjajo, da se je luksemburščina, ki je bila nekdaj obravnavna kot nemško narečje, dobro prijela med mladimi. Bolje kot v preteklosti.

S hitrim razvojem so povezani še strahovi, da se bo z novimi naložbami pritisk dnevnih migrantov še povečal. Četudi v bogatem Luksemburgu v izobraževanju, denimo, zaslužijo v povprečju več kot 80.000 evrov bruto na leto, cene nepremičnin skokovito rastejo. V Luxembourg bo z brexitom prišlo vsaj nekaj dejavnosti iz londonskega Cityja. V velikem vojvodstvu, ki je izgubilo kar precej ugleda z afero Luxleaks in podobnimi razkritji, se že tako poskušajo predstaviti kot dežela, ki se je preobrazila iz jeklarsko-kmetijske dežele v storitveni in tehnološki paradiž.

Drugače kot na drugih volitvah po Evropi v zadnjem obdobju begunsko vprašanje ni bilo tema, čeprav Luksemburg na prebivalca sprejme veliko več prosilcev za azil (lani jih je prišlo 2320) kot, denimo, Slovenija ali Italija. Zadnjih pet let je bila na oblasti »progresivna« koalicija socialistov, liberalcev in zelenih. Po volitvah leta 2013 se je povezala proti relativnemu zmagovalcu, Krščansko-socialni ljudski stranki Jean-Clauda Junckerja, ki je bil za krmilom vlade skoraj 20 let. Premier je postal liberalec Xavier Bettel. Junckerjeva stranka je prvič po letu 1979 končala v opozicijskih klopeh.
 

Nezanesljive napovedi

Pred jutrišnjimi volitvami je nekaj negotovosti in možnih scenarijev. Položaj še zapleta volilni sistem – je proporcionalen, a »nadgrajen« z možnostjo glasovanja za posamezne kandidate –, zaradi katerega so napovedi nezanesljive. Če bo progresivni trojici uspelo zbrati več kot polovico poslanskih sedežev, se bo najbrž nadaljevala njena vladavina. Za bolj verjetno velja, da trojica tega cilja ne bo dosegla in bo vlado spet sestavila konservativna ljudska stranka z enim ali dvema manjšima partnerjema. Konservativci v povojnem obdobju niso bili na oblasti v Luxembourgu le dvakrat.

Progresivna vlada je sprejela nekaj odmevnih ukrepov, denimo na področju homoseksualnih zakonov in državnega financiranja cerkve. Prenaglila se je s predlogom, da bi v Luksemburgu trajno živeči tujci imeli volilno pravico. To je bilo na referendumu gladko zavrnjeno. Luksemburžani so načeloma bolj zaposleni v dobro plačanem javnem sektorju, v katerem je zahtevano znanje luksemburškega jezika, na najbolje plačanih položajih v finančni industriji in multinacionalkah pa prevladujejo tujci.

Jutri bodo še lokalne in pokrajinske volitve v Belgiji. V vseh treh regijah (Bruselj, Flandrija in Valonija) naj bi bile oslabljene tradicionalne stranke. V Flandriji se sicer radikalnim nacionalistom (Vlaams Belang) obeta podvojitev deleža na več kot 10 odstotkov.