Velike odločitve v senci populistov in kriminala

Švedska prestolnica v prvem tednu septembra ni dajala vtisa, da skandinavsko državo od splošnih volitev loči samo še nekaj dni. Toda za Aido Hadžialić, eno od najvidnejših predstavnic vladajoče socialdemokratske stranke, je bila volilna tekma še vedno v polnem zamahu. »Na kocki je veliko. Tako na nacionalni ravni kakor tu, v Stockholmu,« je petintridesetletnica, rojena v Bosni in Hercegovini, od koder je kot begunka v devetdesetih letih prejšnjega stoletja prišla na Švedsko, pojasnila v intervjuju za Delo.

Nekoč najmlajša ministrica v zgodovini skandinavske države bo na današnjih volitvah s kolegi poskušala prevzeti oblast v najštevilnejši regiji, hkrati pa narediti vse za to, da bodo socialdemokrati pod vodstvom premierke Magdalene Andersson ostali na čelu Švedske še najmanj štiri leta.

Čeprav so levosredinskim strankam zadnje ankete napovedale minimalno prednost pred desnico, je pred socialdemokrati, ki so zmagali na vseh volitvah v zadnjem stoletju, vseeno velik izziv. Volilna kampanja se je v izteku zreducirala predvsem na vprašanja, povezana z zagotavljanjem reda in miru v državi, v kateri vsako leto naraščata stopnja kriminala oziroma število zločinov s strelnim orožjem.

Ritem razprave, v kateri je poudarek na strožjih kaznih, povečanju števila policistov, pa tudi njihovih pristojnosti, je po pričakovanjih narekovala predvsem desnica, na čelu z zmerno stranko, krščanskimi demokrati in švedskimi demokrati, a v njej ni povsem dominirala. »Bolj ali manj enako retoriko slišite tudi od socialdemokratov, sredinske stranke in liberalcev,« je v pogovoru razmišljal Anders Sannerstedt, politolog z Univerze v Lundu. »Vsi se strinjajo, da so sedanje razmere zelo velik problem.«

Kampanja z elementi predsedniške

Naraščajoče stopnje kriminala v desetmilijonski državi ni mogoče ločiti od vprašanja migracij oziroma vključevanja priseljencev v vse bolj segregirano švedsko družbo. Tudi levosredinski politiki priznavajo, da demografske spremembe, do katerih je pred letom 2015 privedla ena od najbolj liberalnih priseljenskih politik v Evropi, pri tem igrajo jasno vlogo. Hkrati delujejo kot podlaga za krepitev populističnih vzgibov. Sodeč po statistikah, ki jih je navedel Sannerstedt, večina Švedov nikoli ni podpirala politike sprejemanja številnih beguncev iz tujine, ki so jo več desetletij zagovarjali politiki z obeh polov. »Švedski demokrati so tako dobili prostor za razvoj svojih politik. To jim je pomagalo rasti.«

Populisti, katerih korenine segajo na skrajno desnico, bodo na današnjih volitvah, kot kaže, postali druga največja parlamentarna stranka, toda njihova glavna ambicija je odigrati vlogo glavnega dejavnika pri oblikovanju prihodnje vlade. V nasprotju z letom 2018, ko so volivci nazadnje izbirali 349 članov enodomnega riksdaga, je švedskim demokratom tokrat uspelo najti skupni jezik s tradicionalnimi konservativnimi strankami.

Socialdemokrati, ki so se v zadnjih letih zaradi težav pri oblikovanju koalicij na koncu morali zadovoljiti z vodenjem manjšinske vlade, v zbliževanju tradicio­nalne in populistične desnice vidijo problem, a tudi priložnost, da volivcem predstavijo učinkovito alternativo. Med drugim so se odločili za izrazito personalizacijo svoje kampanje, v ospredje katere so postavili aktualno premierko. Aida Hadžialić, oblečena v majico z napisom Volila bom Magdaleno Andersson, je poudarila, da imajo na Švedskem prvič opravka s kampanjo, ki zaradi osredotočenosti na petinpetdesetletno premierko in njenega glavnega tekmeca, vodjo opozicije Ulfa Kristerssona, spominja na predsedniško.

Magdalena Andersson je voditeljske sposobnosti po besedah sogovornice med drugim potrdila s tem, kako je Švedsko pripeljala do odločitve za vstop v zvezo Nato. »Pokazala je, da je sposobna obvladati pomembna nacionalna vprašanja, a hkrati voditi državo skozi zahteven geopolitični kontekst.« Tako je tudi po ocenah analitikov preprečila, da bi bilo vprašanje opustitve tradicije nevtralnosti, ki je razdvajalo predvsem socialdemokrate, ena od glavnih tem volilne kampanje.

Napol pozabljena kriza

Druga velika tema, ki so se ji stranke izognile v velikem loku, je bila pandemija covida-19 oziroma švedski odziv nanjo. Skandinav­ska država je odigrala kontroverzno vlogo predvsem z odločitvijo, da ne bo zaustavila javnega življenja in da bo večino šol pustila odprtih. Neodvisna preiskava je v začetku letošnjega leta prišla do sklepa, da je bil velik del strategije v osnovi pravilen.

Toda več kot dve leti po izbruhu virusa tako med političnimi strankami kot med večino prebivalstva ni zaznati interesa za vnovično odpiranje teh vprašanj. Novinar Johan Anderberg, ki je v knjigi The Herd (Čreda) popisal švedsko ­spopadanje z novim koronavirusom, je odsotnost razprav o covidu-19 med pogovorom v svoji pisarni v središču Stockholma ­pripisal predvsem prevladi odmevnejših tem, od Ukrajine do rasti cen energije, pa tudi spoznanju ljudi, da najboljše rešitve za spopadanje s pandemijo v resnici niso bile politične. »Pomembni so bili javno zdravje, kakovost ­zdravstvenih storitev in druge stvari, na katerih slonijo temelji družbe.«

Nekateri predstavniki vladajoče stranke so si po sogovornikovih besedah kljub temu želeli, da bi švedsko spopadanje z zdravstveno krizo igralo pomembnejšo vlogo na prihajajočih volitvah in potencialno pomagalo socialdemokratom pri promociji njihovih vodstvenih sposobnosti. Zaradi pomanjkanje zanimanja so te načrte na koncu pospravili v predal. V preostalih strankah pa so med pandemijo naredili toliko napak, da bi imeli bolj malo koristi od problematiziranja odziva države na covid-19.